Letos sem se za rojstni dan odločil vreči nekaj knjig stran.

Knjige so bile zame nekoč, kar so za mnoge danes objave na Instagramu; in če sodimo po teh na sledeči sliki, ter drugih iz istega žanra, ki je bolj populističen kot strokoven, sem bil takrat precej neumen.

Prebiranje praktično vsake “best seller” knjige, ki je imela opraviti s prehrano, sega v čas pred dobrim desetletjem, ko sem še iskal svoj glas. Tega sem (pre)večkrat našel v čtivu, ki je znalo pritegniti pozornost z nasprotovanjem uveljavljenim stališčem in vzbuditi interes na načine, za katere sem kasneje spoznal, da gre v resnici za različne vrste zmot.

Na področju prehrane – tudi fitnesa in zdravja nasploh – so zelo pogosto v uporabi naslednje zmote, ki jih lahko že kar praviloma zasledite v večini knjig (te na sliki so vzorčni primeri), priljubljenih podcastih (Huberman, Rogan,…), dokumentarnih filmih (kot so The Game Changers, Seaspiracy, What the Health,…), ter najbolj viralnih objavah, člankih ter komentarjih.

Najpogostejše zmote

• argument iz nevednosti; poskusi uveljavitve trhlih mnenj, kot bi bila nesporna dejstva:
  • “voda z limono razstruplja telo”,
  • “koleno pri počepih ne sme čez prste”,
  • …
• afektivna zmota ali sklic na čustva; trditev zavrnemo, če je boleča oz nam povzroči nelagodje:
  • “mogoče ni prav, a tako čutim”,
  • “saj ne rabite (početi tega, za kar jaz mislim, da bi morali vsi), a zavedajte se, kako si v nasprotnem škodite in kakšne posledice boste nosili”,
  • …
• genetična zmota: trditev ne presojamo po resničnosti, ampak po izvoru. Vidna primera sta:
  • “ad hominem”: zavračam, kar praviš, ker si (vstavite žaljivko po želji),
  • sklic na avtoriteto: če tako pravi nekdo z doktoratom, potem je sigurno res,
• zmota spolzke strmine; napihovanje verjetnosti, da se bo zaradi enega samega dejavnika zgodil najbolj katastrofalen možen izid:
  • “če ne nosiš bosonoge obutve, se ti bo zgodila deformacija nožnega palca”,
  • “če ne namakaš oreškov, te bo fitinska kislina v njih oropala mineralov”,
  • …
• naturalistična zmota; gre za način razmišljanja, po katerem je “naravno” (živilo, sestavina) vnaprej določeno za bolj zdravo, “nenaravno” pa velja za manjvredno ali celo škodljivo:
  • sladkor je – vedno, za vse in v vseh situacijah – boljša izbira od nekaloričnih sladil,
  • “špricano sadje in zelenjava je škodljivo zaradi konzervansov, pesticidov, ki so sama kemija, zato je edino zdravo kupovati vse bio/eko”,
  • …
• lažna dilema (tudi lažna dihotomija); spekter vseh razlag je lažno predstavljen le kot ena od dveh možnosti, ki se pogosto medsebojno izključujeta:
  • “če nisi vegan, ti ni mar niti za živali, niti za okolje”,
  • “če ne treniraš, ne smeš jesti hidratov”,
  • …

Preberite več: 10 pasti, v katere se pogosto ujamemo pri prehranskem svetovanju

Morda se zdi, da se je med vsemi temi pastmi nemogoče znajti. Nekdo mi je rekel, ko sva v pogovoru odkrivala pomanjkljivosti v dojemanju zdrave prehrane kot sinonim za “jesti čim manj cukra”, da je branje študij in raziskav še edina preostala rešitev. Pa seveda ni. Kot tudi poglobljeno razumevanje delovanja avtomobila ni edini način, še manj predpogoj, za varno udeležbo v prometu.

Preden predstavim par konkretno uporabnih orodij v pomoč zoper oblikovanju zmotnih stališč, sledi kratek intermezzo o tem, kako nas lahko pred slednjim zavarujeta tudi dve, danes sicer vedno bolj redki, a morda prav zato še bolj pomembni veščini.

Vloga ponižnosti in kritičnosti

1) Ponižnost

Ko sem bil mali čefur, mi je mama večkrat ponovila: Sine, samo da te bog čuva hrvatske pameti i srbskog ponosa. Čeprav tega ni vedela, me je pozivala k ponižnosti. Na svoj način, pa vendar. Blizu mi je razlaga ponižnosti kot osvobojenost pretiranega ponosa in arogance, čeprav jo pogosto razumemo povsem drugače, kot nekaj bolj negativnega, kot podložnost.

Ponižnost vidim kot varovalko pred prekomerno samozavestnimi ravnanji na področjih, ki jih pravzaprav ne razumemo dovolj dobro. Če bi je nekoč premogel več, bi verjetno nasedel na vsaj kakšno zmoto manj oz bi zmogel v večji meri odločitve, ki sem jih sprejel zase, zase tudi zadržati; namesto pa sem pomanjkanje sigurnosti vanje nevede kompenziral z nabiranjem podpornikov, da bi se počutil bolje.

2) Kritično razmišljanje

Kar je ponižnost za pametnjakoviče, predstavlja kritično razmišljanje za impulzivneže. Če izklopimo razum in se prepustimo voditi našim čustvom, strahu, (lažnim) upanjem, težnjam ter racionalizacijam, bomo najbrž kar redni gostje zgoraj naštetih zmot.

Ponižnost in kritično razmišljanje sta veščini, ker ju lahko “natreniramo”. Res je, da se razlikujemo po tem kako nadarjeni smo zanju, kot se na primer razlikujemo po tem kako dobro nam gre od rok, v bistvu karkoli. Morda bo napredek od nas zahteval več časa, dela in podpore, vendar to ne spremeni dejstva, da je možen in vreden truda.

Zakaj naj bi se temu sploh posvečali? Da ne bi bili tako neumni, kot si to želi okolje, v katerem trenutno živimo.

Ponižnost in kritično razmišljanje sta protistrup za klikolovce, torej za tiste medije, oglaševalce, vsevedne vplivneže, prodajalce ter besedne slaščičarje, ki so neposredno odvisni od izkoriščanja dveh večnih postulatov naše človeškosti; da smo prej čustvena kot razumska bitja, in da smo najboljši kupec neke ideje takrat, ko vanjo močno verjamemo, a jo slabo razumemo.

Preberite več: Čustveno ali razumsko odločanje: Kako sprejemati bolj kvalitetne odločitve na področju našega zdravja?

Dve orodji v pomoč

Ok, ampak kako naj se tega lotimo?

1) Po odisejsko.

Ko se je Odisej odpravil na pot mimo siren, ki so mornarje s čudovitim glasom in stasom zapeljevale in pokončale v čereh, je po svarilu čarovnice Kirke članom posadke naročil naj si zamašijo ušesa z voskom, njega pa privežejo na jambor. Skratka, namesto da bi podcenjeval tveganje oz. si mislil, da pa njega že nič ne more zavesti k sprejemanju nespametnih odločitev, je raje deloval proaktivno in se pripravil na nevarnost vnaprej. No, sirene so v tem metaforičnem morju zdravja tisti, ki nam rišejo sicer prelepo in mamljivo sliko o tem, kako je naše cilje (hujšanje, preoblikovanje postave, izguba celulita, dizajnerska zadnjica, več energije, karkoli že) možno doseči z generičnim “fit” programom, posebno dieto, napitki, ki so boljši od hrane, jopiči na štrom, “čudežno” kremo ali “slim” kapsulami.

Če nadaljujem s sklicem na Odisejo, to pomeni, da poiščemo svojo “čarovnico”, ki nas bo opozarjala, da si pred takšnimi “sirenami” zamašimo ušesa in pokrijemo oči. Rečeno drugače: da siren ne slišimo (jim ne sledimo), vstavimo premor, preden skočimo na njihov poziv, ali preverimo verodostojnost njihovih “pesmi” pri nekom, ki se dosledno kaže kot vreden našega zaupanja.

2) Ali po filozofsko.

Predpostavimo, da odisejsko samoobvladovanje ne zaleže in svarila ter razum vendarle podležejo pod močjo čustveno pogojene impulzivne reakcije, ki jo sproži določena situacija.

Le pomislite kako je nekaterim težko privarčevati, saj jih navkljub zaprisegi, da se bodo odrekli določenemu deležu mesečnih prihodkov, iztiri neustavljiva sila, ki vsakič znova porazi njihova prizadevanja; Na primer sedemintrideseti par čevljev, ki jih enostavno morajo imeti, saj so čist’ drugačni od vseh drugih v omari, ali še ena runda za vse zbrane v kafani, ko dj zavrti pravi komad.

Takšnim bo šlo bolje s trajnikom – to pomeni, da bodo odločitev nameniti del sredstev za varčevanje prestavili na nekoga drugega (banko, agenta, delodajalca, …), za kogar vedo, da v tem kontekstu deluje v njihovem najboljšem interesu.

Ta filozofija (samo)upravljanja sliši na ime libertarni paternalizem, ki sta jo s tem imenom prvič opisala Sunstein in Thaler v knjigi Dregljaj. Skratka, gre za postavljanje “izbirne arhitekture” znotraj našega okolja z namenom, da bi nam bilo težje sprejemati mamljive, a škodljive izbire.

Kot lahko tisti, za katere je sprotno plačevanje položnic ali varčevanje spolzko področje, to prestavijo na trajnik, si lahko na podobne načine olajšamo sprejemanje pozitivnih odločitev tudi za naše zdravje:

• Recimo, da pošljemo po nakupih partnerja, ki se drži seznama mnogo lažje od nas, ki domov vedno pripeljemo čokolade, kekse, čipse in vse drugo, kao za goste, kar naposled pojemo sami.
• Ali, da si pomagamo izboljšati telesno pripravljenost s trenerjem, dogovor s katerim nam bo občutno zmanjšal možnosti, da se vadbi spet izognemo oz pri njej zabušavamo.

V zaključku še pojasnilo. Vem, da se knjig ne meče stran, kot tudi hrane ne, a menim, da obstajajo izjeme – denimo takrat, ko je hrana pokvarjena, kar je nekako podobno stanju, v katerem se nahajajo te knjige. Ocenil sem, da bi podariti jih predstavljalo preveliko tveganje, da se nekdo, ki ni zaščiten s potrebnim znanjem, nehote “okuži” s potencialno škodljivimi zmotami.

Preberite več: Zdrava prehrana ne pomeni to, kar večina misli