Ko sem bil mali, naj bi bil lušten in simpatično debelušen. Tako pravijo nekateri, ki so tiste čase delili z menoj.
Kot otrok sem bil zbadan, kar je nepisano pravilo za vse, ki izstopajo tako ali drugače. Jaz sem izstopal s svojimi centimetri višine in širine, zaradi bolj skromnih življenjskih okoliščin od vrstnikov, ter zato, ker sem izgovoril riba-raca-rak s še večjimi težavami kot danes.
Nadzor sem iskal v edini stvari, za katero sem dobil priznanje. To je bila košarka. Ko je prasica zlomila moje srce in vzela vkup še moje gležnje, kolena, križ ter kolke, sem se zatekel k samoterapiji s treningom in zdravo prehrano. Po dvajsetem letu starosti sem treniral vsak dan, tudi dvakrat na dan. Ponašal sem se s tem, da sem treniral dvakrat na dan kar 50 dni zapored.
Idiot.
Jedel sem samo “zdravo”. Tako “zdravo”, da se v najbolj “zdravem” stanju nisem zmogel pripraviti do tega, da bi si privoščil mamine palačinke, ker so bile pripravljene iz navadne bele moke in mleka. Upam, da prepoznate sarkazem.
Shiral sem do cca 80 kg (pri 196 cm) in občudoval svoje žile na trebuhu. Če bi me takrat vprašali, kako se počutim, bi odgovoril: super! Ampak to bi bil odgovor enega drugega Maria, ki je takrat živel v meni.
Ta Mario se je počutil tako “super” – ponovno sarkazem – da je po nekaj letih pridobil dve diagnozi, ki ju takrat ni znal niti izgovoriti:
Sekundarni hipo … čaķi, kdo je hipo?
Ne, hipogonadizem.
Kaj za vraga je to!?
To je ko se ti sablja več ne dvigne. Pa zebe te ko psa. Skoz. Pa tečen si ko sto mater. Tud skoz.
Uf, jebote. A tko se temu reče. A kaj je una druga?
Sekundarna hipo … a spet ta hipo!?
Ma ja, to pomeni, da nekaj dela premalo. Hipotiroidizem se reče.
A kaj tuki dela premalo?
Ščitnica. Ampak to baje ni panike, sam neke tablete boš jedu.
In tako sva se pomenila z Mariem, preden sva odšla na kontrolo k specialistu, z namenom odkrivanja vzrokov in postavitve plana terapije.
“Gospod, vi ste jemali steroide”. To je rekla gospa specialka, takoj za “dober dan”.
Nisem majkemi. Sem si mislil. Pa kje bi si jaz, takrat študent z nekaj evri in boni za Jovota v žepu, lahko privoščil steroide. Ampak nisem rekel tega. Rekel sem samo: Nisem.
Specialka je nadaljevala: “Sigurno ste, priznajte!”
Spet sem zanikal, tokrat odločneje: Res nisem, obljubim!
Specialna zdravnica kar ni in ni odnehala: “Ne morem vas zdraviti, če mi ne poveste kaj vse ste jemali!”
Pa nisem jemal nobenih steroidov, sem rekel v občutno bolj razburjenem tonu. Sploh ne vem kaj so steroidi!
Ja, ja, vsi vi tako pravite. “Veste koliko takšnih sem že videla”, je še kar vztrajala.
Na tisti točki sem videl samo še rdeče. Ničesar več se ne spomnim, razen odločitve, da te kuzle ne želim več videti.
Razočaran nad zdravstvom sem vzel stvari v svoje roke. Pa znam to, sem si rekel, in odprl Google. Joooj, ker je bil to promašaj, ampak lej, kaj ti pa takrat sploh ostane. Kot pričakovano, sem našel same “strokovne” informacije (sarka … saj že veste).
Najprej sva z Mariem (naj vas spomnim, takrat sva živela še skupaj v isti glavi) obiskala nekaj različnih bioresonančark. Vse so govorile enako, medtem ko so pred nama bingljale s tisto palčko.
“Sladkor bova dala stran”.
“In gluten tudi”.
“Zaznavam preobremenjenost jeter”.
A zdaj še jetra!? Pa dobro, a lahko še kaj …
“Lahko gospod, še mlečne izdelke bo potrebno odstraniti”.
Tako sva z Mariem za nekaj časa posvojila brezglutensko, pretežno vegansko prehrano, potem še LCHF in KETO, ker to je pisalo na enih drugih internetih, da je boljše. Seveda so prišli na vrsto tudi različni dodatki za črevesje, “uravnavanje” hormonov in “prečiščevanje” telesa.
Na moje presenečenje, to ni prav nič pomagalo. Tisti drugi Mario se je samo smejal, kao đabe se trudiš. Jaz pa sem res hotel, da bi pomagalo. Verjel sem in stiskal palčeve, pa nič. Če me je medicina izneverila, me je alternativa nategnila, sem si mislil. Ne le brez rešitve, zdaj sem ostal še brez denarja.
Takrat se je zgodilo troje:
- Postal sem bolj kritičen, po sili razmer in kot posledica odraščanja. Pa zato, ker človek brez keša mora postati bolj kritičen, ker drugače nima šanse.
- Naučil sem se iz informacij štrikat znanje. Različne informacije so kot niti volne različnih barv. Če hočeš đemper, ki ti je taman, pa nimaš keša za novega, se moraš naučit štrikat, ni druge.
- Spoznal sem, da me je zajebal komšija. Tisti drugi Mario, ki je svoje frustracije izživljaval na meni, mutavac en! Čas je bil, da se soočim z njim. Ampak tako, pošteno, kot čefur s čefurjem. Zato sva šla oba k psihoterapevtki.
Z boljšim razumevanjem najprvo sebe, da sem si svoje probleme nakopal sam, in strokovne literature, sem uspel vzpostaviti dobre prakse ter odpraviti najhujše težave.
Na srečo me ni razočarala medicina. Ni me razočarala znanost. Razočarala me je le ena oseba, ki ni bila dobra do mene. Ponovno sem se odločil zaupati specialki, ampak ta je bila res prijazna. Potrudila se prisluhniti, ni me obtoževala in pripravljena je bila iskati takšne rešitve, ki so strokovne ter primerne zame.
Zdaj sem že kot nov, samo petnajst let starejši, kot na začetku te zgodbe. Ok, na kakšen pregled moram vsake toliko, kot se je zgodilo danes in je evidentirano s tem selfijem:
Drugi Mario ni več komšija. Preselil se je v preteklost, kamor tudi spada. Samo še včasih pride na obisk, ampak takrat spijeva skupaj kakšno pivo in to je to. V spomin na stare čase.
Svojo zgodbo sem delil zato, ker mislim, da bi mi prihranilo veliko muk, če bi naletel nanjo v času, ko sem se šolal na Google univerzi. Danes opažam, da obstaja presenetljivo veliko različnih ljudi, tudi tako starih kot sem bil takrat sam, ki so se znašli na nikogaršnji zemlji – v mrtvem kotu zdravstva na eni strani in na nišanu prodajalcev megle na drugi.
Takšnim ponujamo varno zatočišče, ki smo ga pri Feelgood zgradili na strokovnih, znanstveno podkrepljenih temeljih in opremili z občutkom, pridobljenim skozi vsa leta učenja, zgodb ter izkušenj.
