Kako bi v čim krajšem času, a kar najbolje opisali preteklo leto nekomu, ki ga ni doživel tako kot mi? Recimo, da ga je prespal v komi. Ali pa je politik. Kratica PCT, ki je bila izbrana za besedo leta 2021, sama verjetno ne more zaobseči različnih dimenzij nastalega kaosa. Zato bi sam za ta poskus izbral pesem. Moj predlog je videospot Dobar dan od Marka Mandića, v katerem slednji poje kot bi bil istočasno ločen od realnosti, pa vendar tako vpet vanjo:
»Niko ne mora da zna,
da nismo normalni.
Niko ne mora da zna,
da smo poludeli« …
Kot mnoge od vas, me je leto 2021 kljub vsemu obogatilo z nemalo novimi spoznanji in poglobilo nekaj že obstoječih. V nadaljevanju zapisa nadaljujem s tradicijo in že šesto leto zapovrstjo delim izbrane z vami. Tokrat jih bo “pravljičnih” sedem.
1. O kritičnem razmišljanju
Zgodilo se je enkrat sredi preteklega leta, ko sem dobil preblisk, da obstaja zanimiva podobnost v tem kako uporabljamo izraza kritično razmišljanje in zdrava prehrana. Vsi mislimo, da ju razumemo, čeprav z njima največkrat opisujemo čudne prakse, ki so daleč stran od bistva njunega pomena.
Kot se o zdravi prehrani največkrat naposlušamo s strani tistih, ki mislijo, da ta v splošnem pomeni »brez sladkorja in bele moke«, »obilen zajtrk in nič večerje« ali »samo naravno in nič kemikalij«, je postalo kritično razmišljanje za mnoge privlačen ovijalni papir, v katerega poskusijo zaviti svoje dvome in nestrinjanja. Na primer dvom, da virusi povzročajo bolezni, je šel skozi kot kritičen, čeprav gre za cinizem tistih, ki ne ločijo razlike.
Obstaja več načinov kako lahko kritično razmišljanje opišemo in pojasnimo, je pa vsem skupno, da gre za intelektualno disciplino, ki ne temelji na intuiciji in iskanju potrditev, temveč na postavljanju vprašanj, logiki ter analizi dokazov. Gre za »počasnejši« način razmišljanja, ki nam pomaga prepoznati pasti čustvenega odločanja in sprejeti najboljšo odločitev med ponujenimi alternativami.
Kritično razmišljanje je v trenutnem okolju temeljni dejavnik našega zdravja in ni nič manj pomembno od primerne prehrane, redne telesne dejavnosti, družabnega življenja ali finančne neodvisnosti.
To trditev argumentiram z dejstvom, da je sposobnost kritičnega razmišljanja predpogoj za sprejemanje kvalitetnih odločitev na teh in drugih področjih našega življenja. Brez nje smo povsem nezavarovani pred čustvenimi odzivi, ki praviloma ne upoštevajo naših najboljših interesov in pod vplivom katerih počnemo najrazličnejše neumnosti – pri izbiranju družbe, zapravljanju denarja in seveda tudi pri odločitvah na področju prehrane ter vadbe:
- Pogledam dokumentarec. Čist’ padem not’. Izločim cel kup živil in ne nadomestim ničesar. Zdaj štekam to prehrano in se čutim dolžnega ozavestiti še koga o tem, kako ni prav noben problem, če pol stvari ne smem.
- Vidim oglas v katerem pravijo, da ne morem shujšati, ker imam umazana jetra in kandido. Nakupim vsa potrebna dopolnila. Čez čas ni nič dejansko bolje, ampak kljub temu verjamem, da je. Z izgradnjo pristranskega prepričanja se izognem neprijetnosti ob priznanju, da sem se pustil nategniti.
- Punca, ki ima zadnjico kot breskvico reklamira program, po katerem naj bi bila tudi moja zadnjica kot breskvica. Kupim! Treniram, hodim s tistim trakom levo-desno, brcam nazaj in dvigujem gor-dol, a moja zadnjica kljub vsemu matranju še vedno ostaja bolj podobna šniti kruha kot kateremkoli sadju. Po enem mesecu preneham, ker je vse skupaj postalo brez veze. Si pa rečem, da ni bil problem program, ampak jaz, ker ne delam več vaj.
To je le nekaj od nešteto primerov, ki bi jih lahko izpostavil v prikaz tega, kako sta sposobnost ali odsotnost kritičnega razmišljanja osrednja napovedovalca posledic naših odločitev. V kratkem:
Kakšen razmislek, takšna odločitev.
2. O iskrenosti
Dolgo časa sem bil pod vtisom, da v splošnem vsaj vemo kaj iskrenost pomeni, če že govorimo o tem kako močno jo cenimo. Očitno sem se motil in še danes ne morem verjeti, da se je dvom v to misel prvič pojavil, ko sem si iz radovednosti ogledal oddajo Sanjski moški. Tam so udeleženci šova zelo pogosto in na različne načine uporabljali besedo iskrenost, ko so jih povprašali s čim bi opisali sebe in kaj iščejo pri partnerju. Lepo, sem pomislil, dokler niso pričeli pod pretvezo iskrenosti deževati poskusi opravičevanja zblaznelega vedenja.
Vprašanje ali ljudje res dojemajo iskrenost kot preprosto povedati, kar si misliš, sem odnesel na test v resničnost. Bridko je bilo spoznanje, da se moje dojemanje iskrenosti temeljno razlikuje od načina, kako se iskrenost v splošnem udejanja.
Sam namreč razumem iskrenost kot eno najbolj zahtevnih in kompleksnih vrlin, saj zahteva razmislek ne le o tem kaj nekdo želi povedati, ampak tudi o načinu kako to najbolje storiti, da bi ohranil odnos ter usmeril posledice svojih besed.
Iskrena komunikacija torej ni sposobnost egoističnega izražanja, temveč zahteva precejšnjo mero empatije in obzirnosti do tistega, komur je namenjena. Ker je slednji del zahtevnejši od prvega, se iskrenost površno predstavlja kot impulziven izbruh misli in čustev, logičen upor naslovnika pa nesramno zrcali kot njegovo preobčutljivost.
Prava iskrenost je težka, ker zahteva obzirnost in razmislek o drugih. Brez tega nismo iskreni, ampak nesramni.
3. O integriteti
Beseda izhaja iz latinskega pridevnika integer, ki odraža stanje celosti, kompletnosti. Ko uporabimo integriteto v opisu človeka, z njo označujemo dosledno in neomajno upoštevanje lastnih nazorov, principov ter najglobljih vrednot.
Vrednote na individualnem nivoju razumem kot stebre osebnosti, ki služijo kot skupni imenovalci našega obnašanja v najrazličnejših situacijah. Živeti brez njih se mi zdi podobno kot poskušati brez vesel usmerjati svoj čoln po razburkanih brzicah. V prenesenem pomenu bi to pomenilo, da nas brez vrednot, tako kot brez vesel, v življenju odnese, kamor nas pač odnese. Naše odločitve tako niso odraz osebnih vrednot, ampak različnih zunanjih vplivov, s katerimi se v določenem trenutku najtesneje poistovetimo ali vidimo v njih določeno korist.
V zgornji prispodobi, kjer so vesla vrednote in brzice ponazarjajo življenje, predstavlja integriteto naš čoln. Brez čolna bomo prej ali slej zavrgli še najboljše veslo, kot bomo zavrgli tudi naše vrednote, če nimamo integritete.
To se v praksi kaže kot zelo očitno na mnogih področjih. Če se omejim na naše strokovno delovanje, lahko za boljšo predstavo posvetim na številne primere, kjer so se osebe brez integritete pripravljene preseliti v vzporedno realnost, v kateri je na primer normalno, da pevke in igralci promovirajo izdelke za hujšanje oz. detox, osebne trenerke pa nastavljajo rit na Instagramu ter se samozadovoljujejo nad pohvalnimi komentarji, medtem ko ponujajo svojo kodico za pajkice.
Brez integritete, nimamo identitete.
4. O vrednosti izkušenj
»Saj znanost pa stroka, to je že ok, ampak izkušnje so najpomembnejše«.
To je stališče, ki ga je v preteklem letu s svojimi besedami in dejanji izrazilo več kolegov trenerjev, tudi tistih, ki na licenčnih izobraževanjih izobražujejo druge trenerje, številni prehranski svetovalci ter zaskrbljujoče število zdravnikov.
Razlogi zakaj postanejo bolj vidni, če upoštevamo, da:
- so strokovnjaki kljub izobrazbi še vedno ljudje, kar načeloma cenimo,
- smo ljudje večino naše zgodovine pridobivali znanja iz sklepanj na podlagi lastnih ter tujih izkušenj, opažanj, mnenj in zgodb,
- se v teku izobraževanja predominantno učimo o informacijah v teoriji in sestavljanju teh v specifična znanja. Kako o virih informacij razmišljati – jih glede na težo dokazov primerno vrednotiti in uporabljati – je v tem procesu namenjeno malo pozornosti.
Ker kritično razmišljanje pri ljudeh ni osnovna nastavitev, marveč ga je potrebno najprej dobro razviti, nato pa še zavestno vklapljati, o znanstveni metodi pa nismo dovolj poučeni, je nekako logično, da se bomo večinoma zanašali na tisto, kar najbolj poznamo. Torej tisto, kar sami izkusimo.
To je problematično iz več razlogov, a osrednji bi moral biti ta, da so naše izkušnje pač naše, subjektivne, in zato a) prepletene z osebnimi pristranskostmi, b) pod močnim vplivom obstoječih prepričanj ter c) omejene z okoliščinami, v katerih se nahajamo.
Na primer moja izkušnja je, da mi veliko zelenjave in vlaknin v prehrani nasploh, res ne dene dobro. Ali to pomeni, da je zelenjava nezdrava? Bi moral napeljevati tudi druge k omejevanju zelenjave in vlaknin v prehrani? Seveda bi v tem primeru odgovorili z jasnim ne, pa vendar počnemo na drugih področjih podobne napake, ko dovolimo, da izkušnje postanejo naša stališča, a v bistvu naj bi predstavljala le njihov manjši del.
Izkušnje so za strokovnjake, kar so začimbe za kuharje. Če jih ne znaš primerno uporabljati, bo tvoj izdelek – najsibo to jed, stališče ali nasvet – zelo verjetno zgrešen.
5. O tem kaj loči dobrega vodjo
Odgovore na vprašanje kaj pomeni biti vodja sem pričel pobliže spoznavati, ko sem bil še otrok. Nekoč davno sem se ukvarjal s športom, ki je bil v tistem času na Fužinah po priljubljenosti nekje na tretjem mestu – to je bila košarka, seveda takoj za nogometom, a daleč pred obema je bila vzdržljivostna disciplina, ki ji Goran Vojnović pravi posedanje pred blokom.
Proti koncu osnovne šole je do mene pristopil trener, ki je očitno opazil, da dobro cepam trice, in me povabil trenirati za Slovan. Da skrajšam sicer dolgo zgodbo, trener je takrat v meni očitno videl dovoljšno perspektivnost, da mi je v igri pričel nalagati določene odgovornosti. Ena od teh je bila tudi odgovornost do soigralcev, zaradi katere sem verjetno prvič v življenju občutil vsaj nianso tega kaj pomeni biti vodja.
Ko razmišljam o tem danes, se mi zdi pomembno razumeti, da mi položaj vodje ni bil dan. Dana mi je bila odgovornost do drugih. Položaj vodje sem izbral sam. Zaradi tega uvida bolje razumem besede, ki jih je izrekel Simon Sinek, da je biti vodja stvar odločitve, ne čina ali statusa, in nesebičnosti, sočutnosti ter sposobnosti pomiriti druge tudi takrat, ko si najbolj nemiren prav sam.
V ključen pomen izpostavljenih lastnosti so me naučili trenutki, ko jih nisem premogel. Odločitev biti vodja me je tako ponižala večkrat, kot nagradila, vendar s tem tudi naučila, kako dobrega vodjo prepoznati. Danes imamo v ekipi že tri in tako zelo ponosen sem, da lahko stojim za njimi.
Dobrega vodjo loči le en korak. To je korak, s katerim stopi za najboljše interese drugih.
6. O pomenu osnov
Lani sem prebral knjigo z naslovom Raise Your Game, v kateri trener Alan Stein raziskuje principe svetovnih uspešnežev na različnih področjih, a najbolj v športu. V mislih mi je ostala zgodba, v kateri je opisoval svojo izkušnjo s košarkarjem po imenu Kobe Bryant, še iz časa, ko je ta igral v ligi NBA.
Alan je bil del skupine trenerjev, ki je na enem od košarkarskih taborov skrbela za treninge različnih igralcev, med katerimi je bil tudi Kobe. Po večernem treningu je Alan pristopil do Kobeja, se prijazno predstavil in ga zaprosil, če lahko prisostvuje na njegovem individualnem treningu. Kobe je pritrdil in povedal Alanu naj bo v dvorani naslednji dan ob štirih zjutraj.
Ker Alan nikakor ni želel zamuditi, se je organiziral tako, da je bil pred dvorano vsaj petnajst minut prej. Na njegovo presenečenje je na igrišču zagledal Kobeja, ki se je po potu sodeč, že nekaj časa ogreval.
Kobe je neumorno izvajal vaje vodenja, gibanja in drugih delov košarkarske igre, ki bi jih poznavalci zlahka opredelili za začetniške. Vsaj 45 minut je trajalo, preden je Kobe prešel na trening meta. Alan je trening le opazoval in zbiral pogum, da po koncu Kobeja ogovori. Ko je Kobe zaključil, se mu je Alan približal in prijazno zahvalil. Ker si je rekel, da si nikoli ne bi oprostil, če ne izkoristi edinstvene priložnosti in Kobeja vpraša, kar ga zanima, je izustil: »Kobe, zakaj namenjaš toliko časa osnovnim elementom igre? Saj si vendarle najboljši igralec na svetu!« Kobe naj bi se le hudomušno nasmehnil ob tem, ko je odvrnil: »In zakaj misliš, da sem najboljši na svetu? Ravno zato, ker se nikoli ne naveličam osnov«.
Razumem, da imamo ljudje potrebo po iskanju novitet, ki je pri nekaterih izražena bolj in pri drugih manj. Razumem tudi, da lahko pretirano rigidno strukturiranje našega življenja poslabša njegovo kvaliteto in moramo biti na to pozorni pri oblikovanju rutin. Lovljenje ravnotežja med obema ekstremoma se mi zdi ena ključnih nalog trenerja ali prehranskega svetovalca in v tem trenutku te naloge res ne opravljamo dobro.
Množicam, ki živijo pretežno neaktiven življenjski slog, presedijo pol dneva v puklasti drži pred računalnikom, so izven kondicije in imajo posledično bolečine v ramenih, vratu ter križu, prodajamo idejo o tem kako je za vse krivo njihovo napačno dihanje.
Ženske, ki čez dan težko shajajo s prehrano in imajo težave s prenajedanjem zvečer, prepričujemo naj poskusijo L-karnitin za hujšanje ali prilagodijo vnos ogljikovih hidratov, da bo ta bolj skladen z njihovimi menstrualnimi fazami.
Športnikom pri katerih predstavljata sir na pici in meso v bureku glavna vira beljakovin, ponujamo kreatin in beta-alanin, da bodo močnejši, hitrejši in bolj »narezani«.
S primeri želim opozoriti na to, kako prepričljivi smo postali v reklamiranju »novega« znanja, ki sicer navdušuje, a je za večino daleč stran od osnov in potrebno kot pogovor o barvi zaves v dnevni sobi, medtem ko padajo zidovi.
Osnove pri prehrani in vadbi so nekaj, kar pomanjšujemo, jemljemo za samoumevno in mislimo, da itak že vse poznamo. Ampak jih ne. Osnove niso tisto, kar večina misli, da so. Osnove niso tisto, kar prevladuje v medijih. Osnove niso prehrana brez sladkorja in bele moke, kopanje v ledeno mrzli vodi ali dodatki za imunski sistem. In zaradi vsega, kar osnove niso, smo tu, kjer smo. Nekje med našimi željami in zmožnostmi.
7. O sebi
Lani sem o sebi spoznal, da sem lahko izjemen tudi, če nisem izjema. To se mi zdi v današnjem času pomembno ponotranjiti, saj postaja magnetizem primerjanja s tistimi, ki imajo privlačne danosti ali sposobnosti, vedno močnejši.
Zatekanje k floskuli, da lahko vsi postanemo prav tisto, kar si najbolj želimo biti, nam v tem oziru večkrat škodi kot koristi. Ker preusmerja našo pozornost v idealiziranje lastnosti drugih in primerjanje z njimi, namesto v spoznavanje ter razvijanje svojih genialnosti.
Ko veš, v čem si dober, kaj želiš in zakaj, dobi posnemanje drugih, ki ti lahko pomagajo to razviti, povsem drug pomen. Zdaj izhajaš iz sebe in si pomagaš z znanjem ter veščinami vzornikov, namesto da bi jih posnemal v želji, da bi postal točno tak kot oni. Ta razlika se vam morda zdi zanemarljivo majhna, vendar je ogromna. Podobno ogromna kot tista med biti izjema in biti izjemen.
Tudi, če nisi izjema, si lahko izjemen.
Preberi več: Lekcije preteklega leta: 2020
