Leto 2020 ne bo šlo zlahka v pozabo. Verjetno se bomo neverjetnih in presenetljivih dogodkov, ki so se vrstili in tako ali drugače vplivali na ljudi po vsem svetu, spominjali ob močni čustveni spremljavi.
Iz nabora, ki je bil preteklo leto res pester, sem izbral sedem lekcij o katerih sem najbolj razmišljal. V nadaljevanju podrobno predstavim vsako posebej in povzamem zaključke do katerih sem prispel.
1. Ponižnost je pot do samozavedanja.
Samozavedanje je v svojem bistvu pripravljenost sprejeti resnico o sebi. Ljudje smo mojstri racionaliziranja svojih dejanj in kritiziranja ter obsojanja tujih. Tekom življenja oblikujemo različne predstave o sebi, ki nam ustrezajo in omogočajo preživeti.
Razumljivo, da je to posledica vzorcev iz otroštva, življenjskih izkušenj, ideoloških prepričanj, morda tudi posnemanja vzornikov in še česa. Slednje mnogi uporabijo kot izgovor ali pa se izprijenosti ustvarjene slike o sebi, svojih sposobnostih in prepričanj sploh ne zavedajo. In tu je keč:
Razumevanje v čem smo dobri, v čem ne in pripravljenost izboljšati potrebno, da bi dosegli kar želimo, ni le lastnost, temveč redna praksa tistih, ki jim najraje zavidamo ali po katerih se zgledujemo.
Samozavedanje pomeni razčistiti z vprašanjema kdo sem in kaj želim, ter nato zapolniti vrzel med obema odgovoroma.
MARIO SAMBOLEC
2. Informacijska past
Danes živimo v dobi, ko je Google univerza praktično brezplačna in dostopna vsem. V iskalnik je potrebno le vpisati kar nas zanima in klik, informacije so na voljo v manj kot sekundi. Če nismo vešči kritičnega razmišljanja in podkovani v vsaj osnovnem razumevanju t.i. teže dokazov v znanosti se kaj hitro zgodi, da postanemo žrtev lastne ali tuje pristranskosti. Z drugimi besedami: poiščemo potrditev temu, k čemur se že predhodno nagibamo.
Druga lekcija je citat, ki se mi je v preteklem letu izrazito vtisnil v spomin. Njegov avtor je Kozma Ahačič, eden najbolj znanih jezikoslovcev pri nas, našel pa sem ga v njegovi knjigi z naslovom Kozmologija:
Preprost dostop do informacij še ne pomeni, da so informacije preproste in da nam jih ni treba preverjati. Hiter tempo življenja ne more biti izgovor za poneumljanje.
Te besede so kot napisane za leto 2020. Dostop do informacij o virusu, cepivu, Trumpu, vladi, … so letele od povprek in, če smo kliknili enkrat, smo bili ujeti v mreži spletnih algoritmov. Bivanje v mehurčku enostranskih virov vleče v poneumljanje kot magnet, zaradi česar je izstop brez zavestnega upora praktično nemogoč. Kot pomembni orodji v tem uporu vidim prav samozavedanje, kot prejšnjo lekcijo in intelektualno obzirnost, kot naslednjo.
3. Intelektualna obzirnost
S tem izrazom mislim na spoštovanje tako svojega, a predvsem tujega dela. Če sem potreboval desetletje, da:
- mi je uspelo končno splezati z vrha gore neumnosti, ki sem jih nekoč trosil,
- sem si za to odpustil,
- znam danes bolje, …
… potem lahko razumem koliko truda, raziskovanja in ponižnosti je potrebno, da sploh dojameš razsežnosti svoje stroke in vse nianse znotraj nje. Od kje nam torej predrznost in samozavest, da tako vehementno in brez obzira stopamo na »tuja« področja? Dovolj je, da preberemo članek, dva ali tri, ki potrjujejo naše pristranskosti in že se počutimo dovolj kompetentno svoje misli ne le deliti, temveč druge z njimi prepričevati. To se mi ne zdi prav.
Prav je, da imamo vprašanja. Normalno je, da nam neke stvari niso jasne. Pričakovano je tudi, da ne bomo vedno objektivni in bomo oblikovali določena mnenja. A kljub temu menim, da je fer v komunikaciji o določeni temi z nekom, čigar poznavanje te teme presega naše omejene razsežnosti, nastopiti z radovednostjo – prej v obliki vprašanj, kot s stališča enakovredne podučenosti ali ocenjevanja.
MARIO SAMBOLEC
4. Okolje > samozavest
Ljudje smo družbena bitja. Hlastamo po sprejetju, podpori, potrditvi in imamo močno željo biti videni, cenjeni ter priznani. To je naša lastnost, ne nujno slabost. Slabost lahko postane, če je okolje v katerem iščemo vse prej našteto, neprimerno – nestimulativno ter zavirajoče.
Tudi tisti, ki so v samem začetku dela z menoj nastopili najbolj močno, samozavestno ter samostojno v smislu »vseeno mi je, če nimam podpore doma ali kaj si drugi mislijo«, se je kasneje v procesu izkazalo, da je to vsaj v določenem odstotku krinka. Ali nekakšna samozaščita pred dejstvom, da pred neuspehom ni nihče zares varen.
Neuspeha se bojimo. Odkrito ali prikrito. Prav sprememba življenjskih navad v odvisnosti od prehrane in telovadbe ter posledičen vpliv na našo samopodobo je področje, kjer je vsakomur od nas že kdaj spodletelo. Zaupali smo in delili. Iskali podporo, spodbudo, a se nasadili. Vzvratno smo dobili: pa daj no, kaj se greš spet. A ti je res tega treba. Zakaj ne bi raje … Boš piškot? Jaz bom, če boš ti. A res ne bi malo … in legendarni: pa kako lahko to ješ!? Določenih ljudi ne želimo kar tako zamenjati, niti jih ne moremo spreminjati. Lahko pa storimo troje:
- Prepoznamo najbolj toksične odnose, ki niso vitalnega pomena in jih prekinemo ali vsaj občutno omejimo.
- Predrugačimo odnose, ki se jih odločimo obdržati. Skomunicirajmo svoje občutke in postavimo meje.
- Vzpostavimo tesnejše odnose s tistimi, ki nas podpirajo in zaradi katerih smo boljši.
5. Disciplina > motivacija
Motivacija ni enako kot disciplina. Prva je lahko stvar “outsourceinga” in se jo da delegirati, druge ne. Disciplina je veščina – del karakterja – in se jo lahko le natrenira.
Ko sem bil še mlajši in bolj mišičast, sem večkrat slišal »stari, jaz bi tudi imel takšno postavo, če bi bil tako motiviran (pri prehrani in treningu) kot ti«. Ne vem kaj sem odgovoril takrat. Se ne spomnim. Danes bi rekel sledeče: Stari, nima to veze z motivacijo. Če bi jedel prav in treniral le takrat, ko sem za to zelo motiviran, bi to počel zelo redko. Preredko, da bi uspel tak rezultat sploh doseči, kaj šele obdržati
Disciplina je sposobnost storiti kar je potrebno tudi in predvsem takrat, ko to ni priročno ali se ti res ne ljubi.
MARIO SAMBOLEC
Problem z motivacijo je lahko rešljiv, a zahteva premišljen in odrasel (ne impulziven) pristop. Na primer: če želite zjutraj opraviti trening, še pred odhodom v službo, lahko precej zmanjšate potrebo po motivaciji s tem, da se zvečer odpravite dovolj zgodaj spat, si pripravite hranljiv obrok, … in ne buljite v TV dolgo v noč ter ob tem izpraznite nekaj pločevink piva in vrečko čipsa.
Potrebo po motivaciji lahko uravnavamo s strukturo in:
- Razmišljanjem in primernimi odločitvami vnaprej.
- Oblikovanjem okolja in izbiro družbe, ki nas podpira, ne sabotira v naših ciljih
- Izbiro trenerja, ki ne zagovarja zgolj ene (svoje) rešitve za moj problem in mu lahko zaupam tako svoje cilje kot izzive.
6. Instagram pornografija
V fitnes industriji imamo resen problem. Namesto strokovnega znanja in dobrega trenerskega dela, ki je osredotočeno na uporabno vsebino ter potrebe strank, postaja naše telo – videz – selfiji v zapeljivih položajih – glavno sredstvo (samo)promocije.
Drugi citat, ki se mi je preteklo leto vtisnil v spomin, je:
If you don’t stand for something, you’ll fall for anything.
Pripisan je več avtorjem, ampak to ni važno. Bolj pomembna je njegova streznitvena vrednost, ki se mi zdi temeljnega pomena v teh časih, ko si trenerji in svetovalci našega dela brez socialnih medijev ne predstavljamo več.
Kriteriji po katerih imenujemo vplivneže v prehranski in vadbeni stroki so se drastično spremenili. Ne poveličujem preteklih časov, se pa spomnim, da je bilo nekoč bolj važno kako se nekdo izraža in vede, koliko znanja poseduje in kakšna je filozofija tega posameznika ali posameznice. Vplivneži so navduševali z vrednotami, stališči, četudi kdaj zmotnimi, argumentiranimi mnenji in strokovnimi vsebinami, ki so jih znali predstaviti množicam. Seveda so bile izjeme. Vedno so. Recite mi naivnež, ampak nisem si mislil, da bodo izjeme do danes postale pravilo.
Objave najbolj vidnih in »oboževanih« na socialnih medijih danes, me spominjajo na zadnje strani Salomonovega oglasnika in koledarje v avtomehaničnih delavnicah. Morda se vam zdi primerjava groba, a ne vem kako naj drugače poimenujem na pol razgaljene slike v nastavljenih pozah, kot mehka pornografija.
Skrb vzbuja dejstvo, da se ta praksa razrašča tudi med nutricionisti, trenerji in trenerkami. Razumem, da je zapeljevanje dobra prodajna metoda, tuje poželenje in osladni komentarji pa zelo godijo v potrditev lastne vrednosti. Opozarjam, da si kot posledica tega utegnemo ustvariti paralelno realnost, v kateri je naše početje prežeto z dobrimi nameni in pozitivno sporočilno vrednostjo. A v resnici razprodajamo osebne vrednote in soustvarjamo okolje, ki mnoge pahne v spiralo slabe telesne samopodobe in motenj hranjenja.
Trenerstvo kot tudi »influenserstvo« ne bi smeli biti igri številk v kateri zmagaš, če desetim pomagaš, a jih pet zaje%eš.
MARIO SAMBOLEC
7. Realistični optimizem
2020 je bilo leto, ko smo se k optimizmu zatekli še največji pesimisti. To, da sem bolj črnogledo naravnan posameznik, ali po naravi ali sem se z leti tako priučil, ni skrivnost. Ko sem želel upravičiti svojo težnjo po iskanju najslabšega možnega scenarija v praktično vsaki situaciji, sem si rekel realist. Biti optimističen je zame pomenilo biti nepripravljen na trenutek, ko bo šlo nekaj po zlu. A sem se motil.
Spomnim se pogovorov z Nenadom še leta nazaj, ko sva iskala nekaj, kar bi bilo samo pozitivno, čeravno odpeljano do ekstrema. Trening? Ne. Prehrana. Absolutno ne. Delo? Uf, nikakor. Preteklo leto sem si postavil vprašanje: kaj pa optimizem? Ne govorim o perspektivi s katere povsod sije sonce, cvetijo le rožice in se ne more zgoditi nič slabega.
Optimizem v celovitem obsegu razlage ali realistični optimizem, kot mu rečem, da bi izpostavil razliko že v poimenovanju, seveda vključuje svetel pogled na prihodnost, a ob tem ne zanika obstoječe resničnosti.
V skladu z eno izmed lekcij leta 2019 (Čekiraj se) sem postavil svojo črnogledost na zatožno klop. Mislim namreč je bilo od nje manj koristi in zaščite, kot se mi je zdelo. Spoznal sem, da realistični optimizem zelo dobro korelira z uspešnostjo pri delu in občutkom stiske ali frustracije ob neizpolnjenih pričakovanjih.
Pripravljenost sprejeti včasih tudi kruto sedanjost in ob tem še vedno ostati predan v zasledovanju pozitivnega izida v prihodnosti, se mi zdi izjemna veščina, ki je v ozadju velikih uspehov.
MARIO SAMBOLEC
To pogosto spregledamo, ko poskušamo te pojasniti le z golo srečo ali naključjem. Sreča je pričakovan trk pripravljenosti ob priložnost, ki ga je brez optimizma precej enostavno zamuditi.
