Leto 2019 je bilo zame kot londonsko vreme. Večinoma oblačno, s pogostim dežjem in zgolj občasnimi prebliski sonca.
Z drugimi besedami: Bilo je leto borbe, polne težkih udarcev, vztrajnih pobiranj in trdoživega vztrajanja.
Redko je šlo v moj prid in, če bi danes odzvonila zadnja runda, bi morda po točkah morda celo izgubil.
Iz uvoda prehajam kar na prvo rundo. Na prvo lekcijo:
1. Vsakega poraza ne čutim enako.
Modreci kot je bil Winston Churchill pravijo, da “poraz gradi karakter” in vplivneži, kot je tista pevka, ki poje What doesn’t kill you makes you stronger vzklikajo “kar te ne ubije, te ojača”.
Očitno nisem modrec, ne vplivnež, še manj pevec, saj se s tem stališčem ne strinjam (v celoti). Ali preprosto v tem letu nisem delil te izkušnje. Porazi me niso ojačali. Porazi so me spremenili.
Ko si na tleh, se ne čutiš močnega in mnogo nas je takšnih, ki takrat ne potrebujemo utehe, niti bodrenja. V pomoč pri urejanju svojih čustev nam bolj kot pritisk koristita razumevanje ter perspektiva. Morda tudi čas in prostor, da razmislimo kako dalje, a smer ne bo vedno naprej.
Ne zadenejo vsi porazi istega dela moje osebnosti, zato ne gre pričakovati, da se bom vsakič odzval enako.
Včasih me bo poraz res napolnil z maščevalno energijo in osredotočenostjo na revanš. Drugič me morda poniža in prisili v sprejemanje drugačne podobe sebe, kot sem jo dolgo gradil. Boli v vsakem primeru, a bolečin je očitno več vrst in letos sem spoznal nekaj novih.
2. Nisi (samo) to kar misliš, da si.
V drugi rundi nadaljujem misel o različnih delih svoje osebnosti. V pogovorih sem opazil trend prepričanja, da imamo ljudje lasten, sebi edinstven karakter, ki nam je “dan” in težko spremenljiv. Smo pač trmasti, vzkipljivi, naivni, potrebni pozornosti, … in za srečo v odnosih potrebujemo nekoga, ki nas “sprejme takšnega, kakršni smo”.
Ta in naslednja runda sta me naučili drugače. Najprej, mojo osebnost sestavlja več pod-osebnosti, če je to prava beseda. Če ne, jo pojasnim na primeru.
Recimo, da se opišem kot zadržan (introvertiran), prijazen in samozavesten. Pa sem res vedno takšen? Ne. Včasih se razgovorim, da me ne moreš ustaviti. Če me zadeneš na ravno pravo mesto, znam biti še kako nesramen. In očitno obstajajo situacije, ko kljub zavedanju izgubim tisto značilno samozavest ter prepričanost vase, s katero se sicer ponašam.
Mojo osebnost tvori spekter različnih lastnosti, ki se manifestirajo odvisno od situacije.
Runda tri govori o razlikah med tistimi lastnostmi, ki so posledica karakterja in dejanji, ki sledijo vzorcem ter navadam.
3. Loči dejanja od lastnosti.
Moja dejanja so pogosto odziv vzorcev iz preteklosti in ne temeljnih osebnostnih značilnosti. Mešanje obojega je pogost razlog za nezmožnost premakniti se preko določene ovire, ki stoji na poti osebnega napredka in dolgoročnih ciljev.
Primer: ko sem jezen, razočaran, razburjen, … sem tiho. Umaknem se in zaprem. Tak pač sem. Tak je moj karakter.
Ne drži. Ko sem jezen, razočaran, razburjen, … sem tiho in hladen, ker sem tako vajen. To je edini način, kako znam v takšnih situacijah reagirati. Ko sem bil mali, se je tako (do mene) obnašal moj oče in naučil sem se ga posnemati. Biti tak mi je včasih morda celo pomagalo “preživeti” določene situacije, v katerih je bila drugačna reakcija škodljiva ali nemogoča.
Nisem hladen, le naučen sem tako reagirati – puščati tak vtis.
Po drugi strani sem nekdo, ki je rad sam, morda celo pogosteje od tega, kar se smatra za “normalno”. Rad sem kot roža v dnevni sobi – tiho in fajn, v družbi ali sam. To ni naučeno, temveč je del moje osebnosti, ki ga ne morem in zavoljo psihične dobrobiti niti ne želim spreminjati.
4. Čekiraj se!
Eden vsesplošno koristnih, a pasje zahtevnih izzivov, ki sem si jih postavil letos, je: čekiraj se!
Čekiraj kar:
- Rečeš. Kako hitro lahko svoje besede potrdiš z objektivnimi dokazi?
- Misliš. Sem preučil več zornih kotov, ali sklepam zgolj na podlagi svojega?
- Počneš. Kaj bi o tem rekel … (nekdo čigar mnenje o konkretni temi spoštujem)?
Težko je, ker zahteva prisotnost, zbranost in hudičevo mero samokritičnosti. A naučil sem se, da je bolje tako, kot čakati, da me na zmote opozarjajo drugi.
5. Bodi predan.
Predanost je kombinacija strasti in vztrajnosti. Uspeha ne določa zgolj talent. Ta vsekakor šteje in določa, kako hitro naše veščine napredujejo. Če povzamem z enačbama, ki ju v odlični knjigi z naslovom Predanost, predstavlja avtorica Angela Duckworth: talent x trud = veščina in veščina x trud = dosežek.
Talent pomeni, kako hitro se naše veščine izboljšajo, ko vložimo trud. Dosežek je tisto, kar se zgodi, ko vzamemo veščine, ki smo jih pridobili in jih uporabimo. Načrtovana vadba zahteva, da delujemo v območju, v katerem izzivi presegajo naše zmožnosti.
Torej ne gre zgolj za količino časa, ki jo posvetimo neki dejavnosti, temveč tudi za kakovost tega časa. Ne bo dovolj zgolj trdo delo in nikakor ne v smeri, ki ne vodi proti želenim rezultatom. Če poganjamo čoln samo v eno stran, lahko to počnemo do onemoglosti, a ne bomo prišli daleč. Vrteli se bomo v krogu. Ves trud, talent in predanost bodo zaman.
Nekoč boš star in se boš gledal v ogledalo. To ogledalo bo lahko tvoj odsev ali oči tvojih otrok. Pred njim želiš stati kot nekdo, ki naredi, kar obljubi. Ki dokonča, kar začne. Kot nekdo, ki je predan. Bodi to potem. Tudi, ko je težko. Še posebej takrat, ko je težko.
6. Kupuj čas, ne sreče.
Ugotovil sem, da je moj odnos do denarja izoblikovan skozi zgodovino. V otroštvu in rani mladosti je bil denar osrednji dejavnik večine odločitev na katere sem ali nisem imel vpliva. Saj veste kako je: česar nimaš, po tem hrepeniš.
Dolgo sem se zaradi tega sekiral. Želel sem nabrati toliko denarja, da mi ne bo več treba misliti nanj. Naivno, to sedaj vem, in razumni del mene se je tega od nekdaj zavedal. Uvid leta se je zgodil, ko sem srečal naslednje besede:
“Money can’t buy you happiness, but it can buy you time, which you can then use for the things, experiences or activities that make you happy.”
Še vedno “gledam” na denar, vedno in povsod, le perspektiva je malo drugačna. Namesto poskusov z njim kupiti srečo, z njim poskušam kupovati čas (izkušnje, z ljudmi in v okolju), ki me osreči.
7. Pazi kaj sporočaš, ne le kaj poveš.
Pred desetletjem sem postavil temeljni kamen Feelgood praksi na “resnici”. Imel sem idejo, da bom v svet prehrane vrnil objektivno komunikacijo znanstvenih dejstev. Menil sem, da se ta redči zaradi vedno močnejšega toka neosnovanih dogem, ki so jih z neulovljivo hitrostjo širili določeni posamezniki ter nekateri mediji.
Ko se je podjetju priključil Nenad, smo razvili razumevanje ter komunikacijo znanosti na novo raven. Postajali smo vedno glasnejši in natančnejši.
Lani se nam je na misiji pridružil še Matjaž in razsvetlil področje športne prehrane. S kopico izjemnih vsebin se sedaj borimo proti neresničnim in zavajajočim vsebinam na področjih prehrane, vadbe in splošnega zdravja.
Vse lepo in prav, ampak!
Obstaja pomembna razlika med komunicirati zgolj tisto, kar je res in komunicirati na pravi način. In razlika je v tem, kam sporočilo vodi. Resnica ne seže daleč, če jo predstaviš na neprimeren način.
Sem coach in moja osnovna misija je pripraviti vas do tega, da dosežete tisto, kar si v bistvu želite (je za vas dobro), vendar tega ne znate (ali ne zmorete sami). Za to moram znati resnico kdaj tudi prilagoditi ali postaviti na stran, če stoji na poti do večjega cilja, ki ga imava s stranko.
8. Imam tri polnilce in odjemalce energije.
- Poslovno ustvarjanje in zapuščina (Feelgood).
- Odnosi z družino in s partnerko.
- Rast, učenje, izpolnjevanje obljub samemu sebi.
Vsi trije se prepletajo in me napajajo, kot bi bil nekakšna hibridna baterija. Če pritisnem po gasu “do daske” na eni točki, pokurim toliko energije (mentalne, emocionalne ali fizične), da začnem šparati pri drugih. To spoznanje mi je pomagalo bolje razporejati energijo in zavestno investirati v področja, ki me zaradi podhranjenosti ohranjajo v ciklu slabe vesti in utrujenosti.
Skratka, če ni eno, drugo ali tretje, bo v bodoče najverjetneje ne.
9. Staram se.
Hips don’t lie je pela Shakira, ne? Sodeč po mojih kolkih je imela prav. 33 so stari, pa so jih že napadli “itisi” in “oze”. Povrh že načetih gležnjev, kolen, križa in ramen, je to še en pokazatelj, da sem, upoštevajoč počutje, star vsaj 50.
To spoznanje je zahtevalo kar nekaj mučnih, odkritih in streznitvenih pogovorov s svojim egom, ter znatno prilagoditev svojega življenjskega sloga.
Po toči je seveda prepozno zvoniti, lahko pa ne stojim trmasto sredi padavin, ampak postopim bolj pametno in se umaknem na varno. V tej prispodobi bi bilo zame neumno vztrajati z dosedanjim načinom in obsegom treninga, ter slednjega prilagoditi bolj #pozdravipameti. Kovačeva kobila pa to😀🤷♂️
10. Ne se slepiti. Tudi ti potrebuješ potrditev in priznanje.
Zanimivo, da sem to dolgo razumel na nek način kot “slabo” lastnost. Češ slabič si, če rabiš potrditev drugih. Bodi raje dovolj dober in ne boš potreboval ničesar od nikogar.
Morda je to nekaj, kar si človek govori, ko je sam ali se osamljeno počuti. Morda je takšna miselnost varovalka lastnega ega, ki nas želi na tak način zavarovati pred kritiko, zavrnitvijo in podobnimi bolečimi občutki sindroma “nisem dovolj dober, lep, pameten, uspešen, …”.
Pri meni gre za oboje. Nisem izjema in slepil bi se, če bi vztrajal v prepričanju, da mi je vseeno za t.i “social proof” ali v žargonu socialnih omrežij: za to koliko ljudi podpira moje sporočilo s komentarji, lajki, z deljenjem in spremljanjem mojega profila.
Kljub temu sem letos prišel še malo globlje v smislu razumevanja teh občutkov. Kolikor koli mi je že pomembno priznanje družbe, se to ključno razlikuje od priznanja izbrane peščice ljudi znotraj mojega najožjega kroga.
Kako me vidijo in predvsem povzemajo oni, je zame očiten “dealbraker” in pogost vir največjih osebnih stisk. Ampak, če hočeš, da imajo ljudje takšno predstavo o tebi, kot si želiš, jih moraš spustiti blizu. Jim neke stvari večkrat ponoviti in z njimi preživeti čas. Tu pa se zakomplicira, ker včasih boli. Zelo. Pa smo nazaj pri prvi točki 😉
Preberite več:
