Katera prehranska dopolnila so najbolj sporna in katera so dejansko učinkovita? Kakšna je razlika med dopolnili in zdravili? Pomeni naravno poreklo vedno boljšo izbiro? Kakšna bo prehrana čez 100 let. To so primeri zanimivih vprašanj, ki mi jih je zastavila novinarka Kaja Sajovic v tem intervjuju za MMC.
Razložite najprej, kot da bi razložili popolnemu laiku – kaj točno so prehranska dopolnila, imamo kako definicijo?
Laiku bi na vprašanje o prehranskih dopolnilih odgovoril takole: prehrana je torta in dopolnila so njen okras. Če torta razpada in je slabega okusa, je ne rešita še tako svetleča glazura in lepe češnjice na vrhu. Vendar tudi okras pri torti nekaj šteje in naredi včasih zelo opazno razliko. Podobno štejejo tudi nekatera dopolnila, ko se jih uporabi v primernem kontekstu.
V strokovnem smislu so prehranska dopolnila po definiciji živila, ki dopolnjujejo običajno prehrano posameznika. Dopolnila ne zdravijo oz. se ne smejo uporabljati za namen zdravljenja bolezni, kar je v domeni zdravil. Za dopolnila tudi ne veljajo enaki varnostni kriteriji, kot veljajo za zdravila. Za razliko od zdravil, zdravstveni inšpektorat ne zahteva preverjanja, če so dopolnila res skladna s svojimi deklaracijami, preden postanejo dostopna na prostem trgu; niti ne preverja dokazov, da so za aktivne sestavine v dopolnilih utemeljeni koristni učinki za namen, za katerega se oglašujejo, preden ta pridejo v prodajo.
Hipotetično, a realno, bi lahko brez večjih ovir spravili v prodajo dopolnilo, na primer za hujšanje, v katerega bi dali ščepec cimeta in nekaj pocenskih polnil, ki bi ga nato z vezami ter podporo kreativnega marketinga javnosti predstavili kot naslednjo “revolucionarno formulo”.
Kateri tip prehranskih dopolnil je za vas kot nutricionista najbolj sporen in zavajajoč?
V splošnem se mi zdijo najbolj sporna takšna dopolnila, ki ponujajo lažna upanja in se predstavljajo kot zdravila; četudi implicitno, preko domnevne avtoritete, na primer zdravnika, naturopata, terapevta, tudi prehranskega svetovalca, vplivneža oz. znane osebnosti. Preprosto preveč primerov sem doživel v vseh letih svojega dela kot trener in prehranski svetovalec, ko sem iz prve vrste spremljal številne negativne posledice nepremišljene in zaverovane uporabe nekaterih dopolnil, tudi takšnih, ki so pogost del zdravilnih in holističnih praks.
Konkreten tip dopolnil, ki me osebno najbolj zmoti, so formulacije tipa “vsega po malo” in to za nek tako kompleksen, od več dejavnikov odvisen namen, kot je na primer “imunski sistem”. Ta dopolnila prepoznate po navidez neskončnemu seznamu sestavin, med katerimi je zelo težko razbrati čemu kaj služi in ugotoviti zakaj so nekatere snovi močno predozirane, druge pa prisotne v mnogo premajhnih količinah. Učinek takšnega tipa dopolnil primerjam s potegom ribiške mreže po morskem dnu – mogoče boste ujeli kaj koristnega in ob tem sigurno veliko krame.
Številni izpostavljajo, da ne potrebujemo zares najrazličnejših prehranskih dopolnil, da se vsak vitamin, hranilo itd., ki nam ga v telesu primanjkuje, najde v naravni obliki in je običajno tako cenejši kot bolj učinkovit?
Takšna stališča so kar pogosta, ker imajo prijazen zven, čeprav gre v bistvu za naturalistično zmoto, po kateri dojemamo vse, kar je “naravno” (živilo, sestavine), kot tudi bolj zdravo in učinkovito, “nenaravno” pa vidimo kot manjvredne sintetične in celo škodljive “kemikalije”.
“Naravno” pri prehrani v resnici ni vedno boljša in varnejša izbira.
Zgolj zato, ker je neko živilo “naravno”, ne pomeni, da je boljša izbira v vseh situacijah, in če je neka spojina “nenaravna”, ni nujno tudi škodljiva. Opisni pridevniki kot so “naravno”, “umetno” oz. “sintetično” ne povedo absolutno ničesar o koristnosti živila ali učinku prehranskega dopolnila. Pomislite na določene vrste mušnic, cianid ali arzen: vse to je 100 % naravno in 100 % smrtonosno. Naposled je smrtonosna lahko tudi voda iz najbolj naravnega izvira na svetu, če je spijemo deset litrov v dovolj kratkem času.
Predelane, izolirane ali sintetično pridobljene sestavine se lahko v praksi pogosto izkažejo za zdravju koristne. Izolirani glikozidi stevije so na primer bolj varni za uporabo od celih listov stevije. Večina oblik kreatina je pridobljena sintetično, pa kljub temu ni bistvenih razlik v učinkih na zmogljivosti in nekatere parametre zdravja. Vitamin C se običajno pojavlja v dopolnilih v obliki kemijsko sintetizirane askorbinske kisline, pri kateri ni večjih razlik v razpoložljivosti, primerjaje z vitaminom C, ki je pridobljen iz živil. Podobno bi lahko rekli za magnezij, kjer v znanstveni literaturi ni prepričljivih dokazov, da obstajajo boljši učinki izdelkov, ki se oglašujejo kot “naravni” oz. “organic”.
Prav na naturalistično zmoto stavijo nekateri prodajalci prehranskih dopolnil, ko nas poskušajo prepričati v večvrednost svojih izdelkov, ki jih praviloma ponujajo po neupravičeno visokih cenah in s pozivi v slogu: “ker se na zdravju ne špara, prisegamo na naravno namesto sintetičnega”. To je premišljeno nastavljena past, v katero se žal ujame res veliko ljudi.
Obstajajo tudi snovi, ki jih ne moremo dobiti po naravni poti in pridejo prehranska dopolnila dejansko prav?
Na trgu je na stotine izdelkov, ki se oglašujejo tako razširjeno, vneto in po preverjenem vzorcu, ki napada naša čustva, da neuk potrošnik skoraj nima prave možnosti, da bi iz tega navala izbral kar je zanj razumno za uporabo, povrhu pa še kvalitetno in učinkovito. Zato izbere vse – tudi tisto, kar je zanj čisto brez veze; ali nič – niti tega ne, kar bi bilo dobrodošlo.
V prvo vrsto dopolnil, ki imajo najtrše dokaze o učinkovitosti in bi bili v splošnem vredni strokovnega posveta o uporabi, lahko postavim: kreatin kot ena izmed najdlje in najtemeljiteje raziskanih snovi v prehrani, za katerega so dosledno pokazani koristni učinki na telesne zmogljivosti, kognitivne sposobnosti in okrevanje. Vitamin D, predvsem v jesensko-zimskem času in maščobe omega-3, če nimamo v redni prehrani vsaj dveh porcij rib tedensko. Omembo si na tem mestu zaslužijo beljakovine v prahu. Te lahko v praktičnem smislu olajšajo doseganje količin beljakovin v prehrani, ki so nad minimalnimi (0,8 g na kilogram telesne mase na dan); in so priporočene za športne in estetske cilje, starostnike z višjimi potrebami po beljakovinah, a zmanjšanim apetitom in v primeru okrevanja po raznih poškodbah in boleznih.
Potem so tu še situacije, kjer so koristna specifična dopolnila v specifičnih situacijah. Suboptimalne vrednosti železa so tak primer, do katerih največkrat pride zaradi povečanih potreb ali prehrane z omejenim vnosom živil, ki vsebujejo bolje razpoložljive vire železa. Vitamin B12 je za splošno populacijo, ob dovolj kakovostni vsejedi prehrani, nesmiseln dodatek, vendar si v primeru izključno rastlinske ali pomanjkljive vsejede prehrane, zasluži rdeč klicaj. Kofein kot standardizirano dopolnilo, ne kava, je praktično nepogrešljiv v tekmovalnem športu; enako velja za dopolnila ogljikovih hidratov v obliki ustrezne mešanice sladkorjev in elektrolitov. Za inozitol se nabirajo dokazi, da lahko pomaga blažiti simptome PCOS, diabetesa tipa 2, gestacijskega diabetesa, motnje menstruacijskega ciklusa in predmenstrualne disforične motnje. Zelo dosledno kažejo ugoden učinek na delovanje srca in ožilja ter možganov tudi dopolnila s flavonoidi – ti so sicer prisotni v nekaterih živilih, kot so zrna kakava, listi čajevca, jagodičje in citrusi, toda našteta živila so v sodobni prehrani ponavadi zastopana v količinah, ki so mnogo prenizke in se ne približajo niti tistemu kar bi bilo potrebno za zagotavljanje spodnje meje pokazano učinkovitega vnosa flavonoidov.
Nazadnje pa obstaja še peščica snovi, ki v zgodnjih raziskavah sicer kažejo potencial, ampak je za enkrat še veliko prezgodaj, da bi jim lahko samozavestno pripisali kakršen koli signifikanten učinek, kaj šele zmožnost revolucionarnega vpliva na številne domene našega zdravja. Tudi, če se za katero od teh v prihodnosti dobro utemeljijo pozitivni učinki – ti sigurno ne bodo revolucionarni, temveč zgolj šibki do zmerni in omejeni zgolj na zelo specifične situacije. En tak primer je citikolin oz. CDP-holin, ki po zaužitju postane vir holina in uridina za možgane, s čemer predvidoma prispeva k strukturni integriteti celičnih membran nevronov ter delovanju dveh pomembnih nevrotransmiterjev, acetilholina in dopamina. Za enkrat obstaja nekaj solidnih raziskav, ki nakazujejo, da bi lahko dodajanje citikolina, v zadostnem odmerku, nekoliko izboljšalo spomin in pozornost – tako pri starejših odraslih, ki že imajo težave s kognitivnim usihanjem, kot tudi pri mladih odraslih, ki imajo te sposobnosti še ohranjene.
Še bi lahko našteval, a da se ne oddaljim predaleč stran od bistva, ki se začne z vprašanjem: zakaj potrebujemo določeno dopolnilo? Za “imunski sistem”, “razstrupljanje”, “hujšanje” in “uravnavanje hormonov”, so pogosti odgovori, zato je takšnih dopolnil tudi največ. Čeprav so zvečjega brezvezna.
Podjetja, ki služijo s prehranskimi dopolnili v bistvu izkoriščajo našo prirojeno skrb za zdravje. In v imenu tega smo pripravljeni poseči po marsičem ali pa se odreči marsičemu. Navsezadnje smo to videli tudi med pandemijo, ko smo v imenu javnega dobrega pristali na številna krnjenja osnovnih pravic in brezpogojno pristajali na cepiva, o katerih bi morda v drugačni situaciji podvomili. Kje potegniti mejo? Kje zaupati opozorilom in priporočilom in kje uporabiti zdravo skepso? In – ali jo v takem primeru, kot je pandemija, sploh lahko?
V tem vprašanju vidim dva ključna pojma: “zaupanje in “zdrava skepsa”.
Bolj naravno se nam je zateči k spominom, intuiciji, stereotipom in posamičnim primerom, kot preveriti verjetnost ter dokaze. Zato večkrat namesto razmišljanja, morda celo prevečkrat, stavimo na zaupanje. To pomeni, da ponovimo ali parafraziramo razmišljanje nekoga drugega, ne da bi dodali kritično misel ali lasten vidik. V jeziku neformalnih logičnih zmot se temu reče sklic na avtoriteto, kar v bistvu pomeni, da svoje razmišljanje prenesemo na zunanjega izvajalca (A drži, ker B tako pravi).
V splošnem opažam, da ko se namenimo o nekem vprašanju razmisliti, najpogosteje: a) ponovimo kaj o tem pravi nekdo drug, ki mu iz nekega razloga zaupamo, b) reagiramo na podlagi intuicije in občutkov, kaj se nam zdi, ne da bi znali odločitev razumno utemeljiti, c) izberemo argumente za tisto v kar verjamemo. Ne glede, da vsemu naštetemu pravimo razmišljanje, gre v resnici za kopiranje, reagiranje ali poglabljanje obstoječih prepričanj.
Razlog zakaj je tako, ni nujno neznanje o tem kako razmisliti, kako drugače uokviriti informacije, na podlagi katerih snujemo stališča in sprejemamo odločitve, marveč gre za neizbežen izziv shajati v nikoli še tako kompleksnem svetu, v katerem si enostavno ne moremo privoščiti, da bi temeljito premislili o čisto vsaki odločitvi, ki jo moramo sprejeti. Zato se ravnamo na osnovi pavšalnih pravil, ki se načeloma dobro obnesejo na področjih, ki jih bolje poznamo, v zahtevnih ali nepoznanih okoliščinah pa vodijo v sistematične zmote.
“Zdrava skepsa” lahko tako hitro postane ali cinizem ali orodje za potrjevanje lastnih pristranskosti. V resnici pa naj bi šlo za premoč želje po videti in razumeti kar je res, namesto po obrambi svojih prepričanj.
Pri tem si lahko pomagamo s postavljanjem “izbirne arhitekture” znotraj našega okolja z namenom, da bi nam bilo težko sprejemati mamljive, a za nas kontraproduktivne odločitve in obratno; da si nastavimo dregljaje, ki nam pomagajo v smeri boljšega odločanja. Takšna primera sta denimo (pre)ureditev virov, preko katerih se informiramo in vzpostavitev sistema “varovalk”, da bi se zaščiti pred impulzivnimi in potencialno škodljivimi odločitvami na področju svojega zdravja. Recimo, da se zaobljubimo preveriti vse nakupe prehranskih dopolnil pri nekomu, denimo pri nutricionistu, ki zna razumno nasloviti naše pomisleke; ali storimo podobno za vprašanja, kot je to o cepljenju, ki ga omenjate, in preverimo stališča javno-zdravstvenih organizacij do našega primera, preden se odločimo le na osnovi posameznih mnenj.
Zavedam se, da predlagana hevristika ni brez lukenj, vendar vztrajam, da kljub temu predstavlja občuten korak k splošnim izboljšavam v kvaliteti odločanja, posebej ob upoštevanju izpostavljenih omejitev znotraj realnosti naših življenj v današnjem okolju.
Na seznamu najbolj zavajajočih podjetij je tudi znano podjetje Sensilab, ki je z več kot 51 milijoni prihodkov največje podjetje na lestvici. To nikakor ni edino podjetje, ki služi na račun zdravja. Ali obstajajo vseeno kakšni pogoji, ki jih morajo tovrstna podjetja izpolnjevati, da se lahko oglašujejo kot malodane »čudežna«? Ni nekih varovalk?
Za podjetja, ki tržijo prehranska dopolnila, velja splošna živilska zakonodaja. Ta določa, da morajo biti njihova prehranska dopolnila varna za uživanje; kar konkretno pomeni, da ne smejo vsebovati snovi, ki predstavljajo tveganje za naše zdravje, torej zdravje potrošnikov. Ampak, kot že rečeno, za prehranska dopolnila velja to določilo v retroaktivnem smislu. Se pravi, da dopolnila lahko pridejo na trg kakršna koli že in so zaradi kršitev zakonodajnih določil sankcionirana po veljavni zakonodaji – s strani pristojnih organov za ugotavljanje kršitev in izdajo glob – nekoč v prihodnosti, recimo ob morebitni prijavi.
Ker je dobiček zaradi uporabljenih kaznivih pristopov, navkljub kaznim, večkratnik odhodkov, je pripravljenost znižati strokovne in etične standarde bogato nagrajeno. Ne gre zanemariti, da imajo glavno besedo v številnih podjetjih na trgu prehranskih dopolnil podjetniki, ekonomisti in tržniki, ne strokovnjaki za prehrano in prehranska dopolnila. Si mislim, da bi bilo slednje za dobiček prej moteče kot v korist. Pa ne razumite me narobe, daleč od tega da bi bil proti dobičku; sem pa za kaj drugega pred njim.
Že pred leti, še preden je prišlo do nedavnega razkritja kazni, smo nekatera podjetja, ki so sistematično uporabljala nezakonite prakse, na to opozorili, se z njihovimi predstavniki tudi slišali po telefonu, celo sestali in jim predstavili dokaze o netočnosti njihovih trditev, so nas obtožili nelojalne konkurence ter zagrozili s tožbami. Kar se mi zdi od vsega še najbolj povedno o drugi plati te zgodbe, to je o plati potrošnikov, ki takšna podjetja hranimo, je kako močne so lahko čustvene vezi, ki jih z njimi navežemo. Uporabniki so o nas namreč javno izrekli vse tisto, kar si lahko mislite, pa ni za napisati, povrhu obtožb o nevoščljivosti do “njihove” znamke in v bran pravice, da “delajo v kar verjamejo”.
Sprašujete me o varovalkah, ki bi ščitile pred spornimi praksami. Vidim samo eno – višja moralna in etična načela posameznikov in podjetij. A dokler je stanje kulture takšno, da lahko brez občutnejših posledic ravnamo neetično v prid lastnih interesov in na račun drugih, je črnogled scenarij, da bo očitno potrebno tudi etiko zakonsko urediti, da jo nekatera podjetja sploh vzamejo v obzir.
Zloglasen je primer Herte Kosmina in njenega podjetja Biostile. Dobički Biostila so se od leta 2019 najmanj početverili – in to kljub temu, da mora podjetje redno plačevati kazni, ki jim jih zaradi zavajajočega oglaševanja izreka zdravstveni inšpektorat. V zadnjih treh letih so podjetju izrekli za 240.000 evrov globe. A oglasi se še naprej vrtijo. Kako to razlagate?
Del odgovora na to vprašanje sem podal v odgovoru na prejšnjega. Tu pa lahko dodam še dva pomembna vidika. Prvi je učinek placebo, drugi finančna soodvisnost od oglasov.
Zaradi placeba lahko delujejo pozitivno tudi prehranska dopolnila, ki vsebujejo premalo ali praktično nič učinkovin; kot lahko deluje pozitivno marsikaj drugega, kar se predstavlja kot alternativna znanstvenemu. Denimo homeopatija, ki jo mnogi vidijo kot bolj verodostojno od prehranskih dopolnil, morda zato, ker je na voljo v lekarnah in jo priporočajo nekateri zdravniki in terapevti, čeprav znanstvena literatura dosledno kaže, da učinki homeopatije niso drugačni od učinkov placeba. Kot zanimivost: v nedavno objavljenem sistematičnem pregledu vseh sistematičnih pregledov raziskav s homeopatijo, ki je objavljen v British Journal of Clinical Pharmacology, je avtor, ki je, zanimivo, homeopat, zapisal:”Eleven independent systematic reviews were located. Collectively they failed to provide strong evidence in favour of homeopathy. In particular, there was no condition which responds convincingly better to homeopathic treatment than to placebo or other control interventions. Similarly, there was no homeopathic remedy that was demonstrated to yield clinical effects that are convincingly different from placebo. It is concluded that the best clinical evidence for homeopathy available to date does not warrant positive recommendations for its use in clinical practice.”
Placebo poganja moč sugestije, ki je pri oglasih, ki jih omenjate, izjemno pretanjena. Če vam ponudim dopolnilo in vas hkrati prepričljivo in avtoritativno usmerim, kakšne vse izboljšave lahko pričakujete ob njegovi uporabi, obstaja večja verjetnost, da boste priznali vsaj kakšno od teh. Morda boste zato dopolnilo navdušeno priporočili prijatelju ali se celo javno izpostavili s pohvalno oceno, kar so nove točke v prid marketinga in prodaje tega dopolnila. Pohvale se rade izpostavijo, pritožbe sproti selekcionirajo in tako dobimo vtis, da “zadeva res deluje”; četudi paradoksalno sploh ne vsebuje ničesar ali dovolj tistega, kar bi pomagalo za namen, za katerega se dopolnilo oglašuje.
Ni presenečenje, da je oglaševanje v medijih, posebej v najbolj obiskanih medijih, drag “šport”. Verjamem, da je odločitev predvajati oglase spornih dopolnil za marsikateri medij težka, vendar oglasi prinašajo veliko denarja, brez katerega bi bili prisiljeni sprejeti morda še težje odločitve. Skratka, oglasi se vrtijo, ker postavljajo nekatere v pat položaj. Oglasi se vrtijo zaradi pristranskosti, ki favorizira status quo. Oglasi se vrtijo, ker jih mi toleriramo, čeprav se iz njih norčujemo. Oglasi se bodo še naprej vrteli, ker dosegajo svoj namen in ker jih zakonodaja dopušča. In če bi se oglasi jutri prenehali vrteti, bi njihov temeljni problem ostal, rodilo pa bi se še nekaj novih.
Namesto posvečanja toliko pozornosti oglasom, bi mogoče lahko razmislili tudi o bolj prilagojenih načinih ozaveščanja najbolj ranljivih skupin, ki jih oglasi z razlogom ciljajo.
Globe ne pomagajo. Seznami tudi ne. Kakšen bi bil po vašem učinkovit način za nadzor in sankcioniranje teh podjetij?
To je kompleksno vprašanje, o katerem lahko le razmišljam. Če izhajam iz splošne človeške značilnosti, da nočemo izgubljati denarja bolj kot ga želimo pridobiti, se ponujajo kot logičen ukrep občutno višje ali naraščajoče višje kazni za najhujše in ponavljajoče kršitelje.
V določenih primerih ne samo sprejemamo, ampak celo želimo, da nam pri samoobvladovanju proti škodi, ki bi si jo lahko povzročili, pomaga vlada; recimo v primeru omejitve dostopa alkoholnih pijač in nadzora nad pisanjem sporočil med vožnjo. Sprašujem se, kako bi se s tem v mislih obnesli ukrepi, ki bi omejevali oglase za sporna prehranska dopolnila vsaj tam in takrat, kjer se zadržuje večina najbolj ranljivih (na primer starostnikov).
Zagotovo se uporaba prehranskih dopolnil povečuje – podobno, kot se povečujejo alergije in intolerance na hrano. Vidite kake vzporednice?
Najbolj očitna vzporednica je v ustvarjanju problemov, kjer jih ni, da bi preko razsajanja strahu bolje prodajali rešitve, ki to niso.
Alergije in intolerance se povečujejo na račun večjega ozaveščanja o njih in boljše diagnostike, a veliko bolj kot to prispeva k njihovi porasti število nestrokovnih ali kar samostojnih diagnosticiranj. Razlog za to je posledica dejstva, da je nabor simptomov pri intolerancah zelo splošen in gre pogosto za nespecifične znake, ki so tudi pod vplivom “osebne izkušnje”, strokovno diagnosticiranje pa zahteva nekaj časa, sodelovanja in potrpljenja. Alternativa je postala tržna niša, ki so jo zapolnili različni psevdoznanstveni pristopi. Prvi med njimi so komercialni testi intoleranc, konkretno IgG testi, ki jih ponujajo samoplačniški laboratoriji za odvzem krvi.
O IgG testiranju je pomembno vedeti, da gre za nedokazano in nevalidirano metodo, katere rezultati ne dajejo klinično uporabnih rezultatov in ne bi smeli služiti kot podlaga za kakršnokoli spreminjanje prehrane, kaj šele za popolno izključevanje živil, ki v praksi največkrat vodi v nepotrebno kompiciranje in poslabšanje kvalitete prehrane.
Še ena psevdoznanstvena metoda, ki se pogosto uporablja za ugotavljanje prehranskih alergij in intoleranc, je bioresonanca. Tudi v tem primeru gre za ta namen nedokazano metodo, katere uporabo alergološka oz. imunološka stroka močno odsvetuje.
Podobno, kot sem predstavil na primeru diagnosticiranja prehranskih alergij in intoleranc, velja tudi za področje prehranskih dopolnil. Ker je v naših natrpanih urnikih in pogosto stresnih življenjih težko najti energijo, da bi se ukvarjali z rutinami, ki so zares važne, so postala niša dopolnila, ki se pojavljajo pred našimi očmi na miriado različnih načinov. Seveda je lažje seči po izdelku “za imunski sistem”, kot redno vaditi za izboljšanje telesne kondicije, poskrbeti za ustrezen vnos beljakovin v prehrani in prioritizirati kvaliteten spanec. Seveda je lažje izbrati “detox” prašek, kot skrbeti, da dnevno zaužijemo več porcij zelenjave in sadja. Seveda je lažje vzeti magnezij, kot vključiti v prehrano več polnozrnatih žit, stročnic in porcijo semen ter oreščkov. A kar je lažje, se na dolgi rok ponavadi izkaže za dražje. S premišljeno uporabo kvalitetnih dopolnil si lahko morda le olajšamo dosledno izpolnjevanje priporočenih prehranskih smernic, namesto da jih dojemamo kot zamenjavo za te.
Nekateri menijo, da nam primanjkuje določenih snovi in hranil v telesu, ker tudi če menimo, da jemo zdravo in se prehranjujemo pretežno z zelenjavo, je ta zaradi komercialnega načina pridelave povsem osiromašena. Drži?
Ne drži. Ekološko in konvencionalno pridelana zelenjava in sadje sta podobno, in to je zelo, koristna za naše zdravje.
V zadnjem desetletju je bilo objavljenih več strokovnih poročil in sistematičnih pregledov znanstvene literature, ki združeno kažejo, da trenutno ni zadostnih dokazov v podporo trditvam o bistvenih dodatnih koristih na zdravje, če zamenjamo konvencionalno pridelana živila z ekološko pridelanimi.
Različni postopki, od pridelave do transporta in skladiščenja, sicer lahko vplivajo na okus in vsebnost vitaminov in mineralov v zelenjavi in sadju, ampak ta ni odvisna od samih razlik med pojmoma ekološko in konvencionalno, temveč od uporabe bolj specifičnih tehnik, ki so lahko ene ali druge vrste. Zaradi tega sta si ekološka in konvencionalna zelenjava pogosto na las podobna po vsebnosti hranil.
Drži tudi, da ekološko pridelana živila vsebujejo manj sintetičnih kemičnih sredstev, ampak to ni nujno prednost pred konvencionalno pridelano zelenjavo. Tudi ekološka zelenjava in sadje sta namreč kemično obdelana, z nesintetičnimi insekticidi in fungicidi, ki niso vedno bolj ugodni za okolje ali manj toksični. V vsakem primeru velja, da se z ostanki kemičnih sredstev v živilih ni potrebno obremenjevati. Količine, v katerih se lahko tovrstna sredstva uporablja, in so končno prisotna v živilu, so pod bolj strogo regulativo kot kadarkoli doslej; določene vrednosti pa so dobesedno desetkrat, stokrat ali celo tisočkrat nižje od tistih, za katere je ugotovljeno, da bi bile še vedno dolgoročno varne za naše zdravje.
To ni argument proti ekološki zelenjavi in sadju, ampak je argument za več kakršne koli zelenjave in sadja. Sodeč po znanstvenem pregledu, ki je združil ugotovitve 142 člankov iz 95 različnih opazovalnih raziskav, je z najnižjo umrljivostjo iz vseh vzrokov povezano nad 800 g zelenjave in sadja na dan (za lažjo predstavo, to je več kot 5 porcij, pa še teh večinoma ne dosegamo). Avtorji raziskave ocenjujejo, da bi se lahko na globalni ravni s tolikšnim vnosom sadja in zelenjave vsako leto izognili 7,8 milijonom prezgodnjih smrti. Ob teh podatkih morda lažje razumete kako nerazumno je postavljati ljudem še dodatne ovire in omejitve z nesmiselnim ustraševanjem pred “zlobnimi pesticidi” in neutemeljenimi svarili o “osiromašeni hrani”, namesto da bi ponujali ideje in spodbude kako lahko svoj vnos sadja ter zelenjave zvišajo – najsi bo to s pomočjo ekološke, domače, predhodno zamrznjene, vložene zelenjave, ali tiste, ki je trenutno v akciji v njim najbližji trgovini.
Več: Zelenjava in sadje: Kaj ju naredi še bolj zdrava?
Si ob vsem povedanem upate napovedati, kako bo videti prehrana ljudi čez denimo sto let? Bomo, kot menijo nekateri, jedli vesoljsko hrano, praške in tablete, ali se bomo vrnili k naravi?
Če si želimo v prihodnosti živeti varno, udobno in zadovoljno, s kar se da malo onesnaženja in izgube naravnih življenjskih prostorov, poti do tja ne vidim v vračanju k naravi, temveč v humanističnem napredku, ki je odgovoren do narave. Na prihodnost zato gledam optimistično, po teoriji optimizma, da je s pravim znanjem mogoče doseči vse, česar ne preprečujejo naravni zakoni. Ker znanje vedno ostaja daleč stran od popolnosti, so težave neizbežne, vendar rešljive.
Upam, da bomo v prihodnosti takšna optimistična civilizacija, ki je po eni strani odprta in se ne boji inovacije, po drugi pa ohranja pomen kriticizma, torej iskanja in odpravljanja sprotnih napak.
Poveličevanje preteklosti nam pri tem ne bo pomagalo, saj vemo, da preteklost v spominih radi rišemo lepše. Prav tako si ne pomagamo s širjenjem ciničnega stališča, da gre svet v franže, navkljub premoči dokazov o številnih napredkih človeštva v preteklih stoletjih in prav neverjetnem izboljšanju kvalitete življenja. Na napredek ne opozarjam zato, da bi se ustavili in potrepljali po hrbtu, marveč zato, da bi bolje prepoznavali vzroke zanj in nadaljevali bolje v prihodnosti.
Čez 100 let bo verjetno neizbežno odklapljanje naše produktivnosti od naravnih surovin in bo potrebno zgoščevanje, da bi prejeli več za manj snovi in energije. Kmetijstvo bo moralo postati intenzivnejše z gojenjem križanih, selekcioniranih ali gensko spremenjenih poljščin, ki dajejo več beljakovin in kalorij, potrebujejo pa manj obdelovalnih površin, vode in gnojil. To bo omogočilo prihraniti na kmetijskih površinah, ki se bodo lahko preoblikovale nazaj v naravne življenjske prostore.
Skratka, potrebno bo napredno, moderno ekološko gibanje, ki bo nadomestilo nazadnjaške pozive k odpovedovanju tehnologiji in k vračanju v asketsko harmonijo z naravo, s spoznanjem, da je določena stopnja onesnaženja neizbežna posledica uporabljanja energije, na primer za proizvajanje hrane. V tem pogledu bodo v pomoč nove tehnologije, ki bi jih lahko še bolje razvijali in uporabljali že danes. Primer takšne tehnologije je genski inženiring, ki omogoča proizvajanje bolj hranljivih pridelkov z visokim donosom, boljšo odpornostjo proti suši, boleznim, škodljivcem in gnitju, ter manjšo potrebo po prostoru, gnojilih in oranju. Praktično vse najpomembnejše zdravstvene in znanstvene organizacije potrjujejo varnost živil, pridobljenih po gso tehnologiji, napredek pa kljub temu ovirajo nerazumni človeški strahovi in predsodki.
Prizadevam si, da dobi tehnološki napredek več razumevanja in podpore v sedanjosti, kar bo omogočilo prihodnjim generacijam še kvalitetnejšo prehransko oskrbo; z živili, ki imajo za zdravje ugodnejšo prehransko sestavo in obenem predstavljajo manjše breme za okolje. Inovacije v pravi smeri bi tako postregle z viri beljakovin, ki imajo manj nasičenih maščob in so v večjem deležu rastlinskega porekla; in z izdelki z višjo vsebnostjo prehranskih vlaknin ter drugih življenjsko pomembnih hranil.
Preberite: Intervju: Je vse živalsko res strup, rastlinsko pa eliksir večne mladosti?
