Beljakovinski pudingi, jogurti, čokolade … Kaj porast izdelkov »obogatenih z beljakovinami« pove o našem odnosu do prehrane? Komu so takšni izdelki namenjeni? So zavajajoči? Se splačajo ali so njihove cene nerazumno visoke? Jih ob uravnoteženi prehrani sploh potrebujemo? Na kaj je pri nakupu potrebno biti pozoren in čemu se je najbolje izogniti?
Našteta vprašanja mi je zastavil Lucijan Zalokar, za svoj članek »Proteinska mrzlica« (objavljen v tiskani izdaji časopisa NeDelo (št. 45) in na spletnem portalu Delo.com). Odgovore najdeš v prepisu celotnega intervjuja, ki sledi spodaj.
Komu so namenjeni izdelki, ki se jih v trgovinah oglašuje kot »obogatene z beljakovinami«?
Namen plasiranja izdelka na trg je stvar proizvajalca. Če smem predvidevati, proizvajalci s tovrstnimi izdelki najverjetneje ciljajo na naraščajoči delež t.i. »zdravstveno ozaveščenih« potrošnikov. Sklepam na podlagi tržnih strategij, ki se naslanjajo izključno na prehransko vrednost, in oglasov, ki so vsi do zadnjega bolj ali manj dramatizirana oblika prehranskih ali zdravstvenih trditev. Ne bomo našli niti enega, ki poudarja senzorične odlike takšnega izdelka. Zato sklepam, da so tarčna skupina potrošniki, ki izdelke pogosteje izbirajo na podlagi prehranske sestave in manj na podlagi tega kar je privlačno njihovim čutom.
Na tej točki je relevantno vprašanje tudi: Kako dobro so potrošniki dejansko ozaveščeni in ali res znajo izbrati tisto, kar je za njih najbolj primerno?
Precej očitno je, da pogosto niso, saj prodaja kaže, da najpogosteje izbirajo tisto kar ima najbolj »zdrav« marketing in čemur obče prepričanje trenutno podeljuje status »zdravega«. Redki dejansko razumejo, da prehranski izbir ne moremo ločiti na »zdrave« in »nezdrave«, ter da beseda »zdravo« v prehrani ne pomeni nič oprijemljivega. Še bolj redki pa so tisti, ki izbirajo po tehtnem razmisleku in tisto za kar so utemeljeno zaključili, da je v njihovem primeru najbolj primerna izbira.
V preteklosti so bili bolj popularni izdelki z manj sladkorja, manj maščob, manj soli in podobno. Takrat so bile trgovinske police polne izdelkov, ki se jih je oglaševalo kot »osiromašene« z maščobami, sladkorjem, soljo, itd. Do neke mere je zapuščina teh trendov še vedno prisotna. Čeprav je trenutno v razmahu nov trend, ki sliši na ime »več beljakovin«. Domnevam, da bo tudi ta trend, kot tisti pred njim, nekoč ugasnil, in ga bo zamenjal nek drug – trenutno navijam za živila obogatena s kreatinom, če se malo pošalim.
V vsakem primeru, se zdijo ti izdelki namenjeni ljudem, ki so pripravljeni izbrati kar je domnevno boljše za njihovo zdravje, ter so v zameno pripravljeni sprejeti kompromis podpovprečne gurmanske izkušnje, ki jo ta živila skoraj po definiciji obetajo. Zagotovo izdelek ne more biti enako palatabilen (okusen), če mu dodaš beljakovine, in še bolj gotovo ne, če mu hkrati odvzameš maščobe, sladkor ali sol. Nekaj je v tem pogledu sicer možno rešiti s pomočjo tehnoloških rešitev – kot so arome, nekalorična sladila in podobni povsem varni aditivi – ne pa vsega. Ampak, za večji delež prebivalcev razvitega sveta utegne biti to prej koristno kot škodljivo. Glede na to, da so »hiperpalatabilna« živila – oz. »preokusna živila«, ki spodbujajo prenajedanje in prekomeren vnos energije, zaradi kombinacije višje vsebnosti maščob, sladkorja ali soli, ob odsotnosti beljakovin in vlaknin – eden izmed bolj bolečih trnov v peti sodobne prehrane. Trenutno imamo problem, ki je pravzaprav globalen, s prekomernim vnosom energije, pa tudi maščob in soli, ob tem pa v povprečju komaj prilezemo čez mejo zadostnega vnosa beljakovin. Zato se mi opozarjanje na pomen višjega vnosa beljakovin in primerno omejenega vnosa energije – čeprav se lahko strinjam, da je na tej točki najbrž že prestopilo čez meje zdravega razuma – vseeno ne zdi največje zlo, ki je trenutno prisotno na področju prehrane.
Kakorkoli, vprašanje na katerega se mi zdi pomembno najprej odgovoriti je: predvsem za koga so izdelki obogateni z beljakovinami bolj primerna izbira?
Samo zato, ker je izdelek »obogaten z beljakovinami«, še ne pomeni, da je »bolj zdrav« oz. bolj primeren. Primernost izbire je v celoti odvisna od konteksta – ki ga določajo posameznikove potrebe, cilji in prehrana na splošno. Isti izdelek lahko enemu posamezniku predstavlja najprimernejšo izbiro, medtem ko za drugega zelo neprimerna izbira. Vzemimo za primer »prehranskega sovražnika #1«, torej sladke pijače. Na tem primeru lahko enostavno sprevidimo kako nesmiselno je prehranske izbire obravnavati »črno-belo« oz. jih kar na splošno opredeliti za »zdrave« ali »nezdrave«. Sladke pijače so seveda manj primerna izbira za nekoga, ki se že bori s prekomernim vnosom energije in ni telesno aktiven. Po drugi strani, je za nekoga drugega, ki s težavo pokriva dnevne potrebe po energiji ali specifično po ogljikovih hidratih, taisti »tekoči sladkor« zelo primerna, če ne celo najbolj primerna izbira. V mnogih scenarijih precej bolj primerna od na primer ovsenih kosmičev, ki so praktično fant s plakata (»poster-boy«) zdrave prehrane.
Predstavljajmo si, da Tadeju Pogačarju, nekje sredi ene izmed zahtevnih gorskih etap, ekipni nutricionist začne soli pamet, da naj že preneha z vnašanjem »nezdavih« tekočin z dodanim sladkorjem in jih zamenja za »zdravo« ovseno kašo, po možnosti kuhanih v polnomastnem mleku in z orehi po vrhu – s takšno prehransko strategijo je vprašanje, če bi Tadej lahko sploh prikolesaril do cilja, zmagal zagotovo ne bi. Športniki katerih možgane obsede trend »zdrave prehrane« si lahko že v nekaj mesecih skopljejo luknjo, ki je dovolj velika, da požre vsaj večino njihovega potenciala, če ne kar kompleten preostanek kariere in še nekaj let brezbrižnega življenja.
Zgornji primer v luči dane tematike ni najbolj relevanten, je pa dovolj ekstremen, da uspe na slikovit način predstaviti princip, ki ga moramo upoštevati tudi pri odločanju o živilih, ki so obogatena z beljakovinami. Ta so bolj primerna za tiste, ki imajo težavo z doseganjem načrtovanega vnosa beljakovin, si želijo vnos beljakovin olajšati, ali iščejo vire beljakovin z nižjo energijsko vrednostjo. Recimo za ljudi, ki si prizadevajo za uravnavanje telesne teže – bodisi vzdrževanje ugodnega stanja ali izgubo odvečne maščobe – in iščejo način kako ob omejenem vnosu energije vzdrževati primeren (po navadi višji) vnos beljakovin – ki jim pomaga uravnavati apetit ter prispeva k občutku sitosti in izboljšanju telesne sestave. Ali na primer športnikom, ki potrebujejo več beljakovin, hkrati pa imajo pri prehrani pogosto tudi manj manevrskega prostora, manj časa za hranjenje in neredko tudi apetit, ki ne uspe dohajati njihove presnovne stopnje. Nazadnje pa tudi mnogim starostnikom in kroničnih bolnikov, pri katerih je lahko prisotna neješčost, težave s požiranjem, poslabšana prebavo, averzija do določenih živil in anabolna rezistenca.
Naštetim skupinam vnos višji od klasičnega priporočila 0.8 g beljakovin / kg telesne teže / dan (g/kg/dan) – ki je določen kot »referenčna vrednost za vnos beljakovin« za odrasle stare 18-64 let – pogosto bodisi sploh ne zadostuje, ali pa bi imeli korist od višjega vnosa. Razumeti je potrebno, da referenčne vrednosti določajo vnos, ki je zadosten, da pri večini populacije preprečuje simptome pomanjkanja. Vezano na razumevanje referenčnih vrednosti imamo pri nas tudi specifičen »slovenski problem«, ker se je nekdo odločil »reference intake« (angl.) prevesti kot »priporočen vnos« – in to kljub temu, da točno ta temeljni dokument iz katerega izhaja tudi slovenski prevod javnozdravstvenih smernic eksplicitno navaja, da referenčni vnos ni priporočilo.
Naj bo referenčni ali priporočen vnos, ta številka definitivno ne določa vnosa, ki je najbolj primeren za posameznika. Že pri zdravih mlajših odraslih je nedvoumno pokazano, da je vnos beljakovin med 1,5-1,8 g/kg/dan zelo smiseln cilj, še posebno, če so telesno dejavni. Podoben razpon, malo širši in z nekoliko višjo srednjo vrednostjo, je sprejet kot najbolj primeren za športnike, 1,6-2,2 g/kg/dan. Ob negativni energijski bilanci, na primer v fazi načrtne izgube maščobe ali obdobja intenzivnih treningov, pa je vredno razmisliti še o nekoliko višjem vnosu beljakovin – do okoli 2,5 g/kg/dan.
Starostniki za ohranjanje puste telesne mase ter posledično kakovosti življenja in zdravja na splošno, že v osnovi potrebujejo višji vnos beljakovin – kar odražajo tudi referenčne vrednosti za vnos beljakovin za starostnike stare 65 let in več – vsaj 1 g/kg/dan. Podobno, le nekoliko večji, »problem« imajo tudi kronični bolniki, še posebno ob prisotnosti povečanega delovanja vnetnih dejavnikov, zato za njih veljajo priporočila med 1-1,5 g (kg/dan, ali celo do 2 g/kg/dan in več, odvisno od situacije in ocene zdravniške/dietetične ekipe.
Sicer pa imajo povišane »osnovne« potrebe po beljakovinah tudi nosečnice in doječe matere, in sicer 0,9 g/kg v drugem, ter 1 g/kg/dan v tretjem tromesečju in dokler traja dojenje.
Ali človek, ki upošteva smernice za zdravo in uravnoteženo prehrano, sploh potrebuje te izdelke?
Dokler človek dosega načrtovan vnos beljakovin teh izdelkov najbrž ne potrebuje. Kar pa še ne pomeni, da se jim je smiselno izogibati. Tudi, če nečesa ne potrebujem, mi lahko to koristi in marsikaj olajša.
Morda se sliši banalno, ampak najbrž se lahko strinjava, da človek, ki ima noge in jih zmore uporabljati, ne potrebuje kolesa. Toda kljub temu, da imam noge in mi služijo precej dobro, za pot na drug konec Ljubljane čisto vsakič uporabim kolo.
Beljakovinski napitki, pudingi, jogurti, skute, siri in podobno – še posebno, če so hkrati tudi posneti oz. manj mastni – so morda celo najbolj priročen in vsestranski vir beljakovin nasploh. Hkrati so takšni izdelki po navadi precej »čist« vir beljakovin, če se izrazim po domače, s čimer mislim, da vsebujejo pretežno beljakovine in malo odvečne energije iz ogljikovih hidratov ali maščob. To je pravzaprav definicija dobrega vira beljakovin oz. beljakovinskega živila.
Takšni izdelki so neprimerljivo bolj priročni in vsestranski od konvencionalnih virov, ki so meso, ribe, polnomastnih mlečnih izdelkov, stročnic in jajc, pogosto pa vsebujejo tudi več beljakovin. Zato ne vidim niti enega minusa v tem, da si nekdo občasno olajša vnos beljakovin s smiselno izbrano beljakovinsko alternativo. Vidim pa kar nekaj plusov.
Na kaj je treba biti pri nakupu (in pozneje pri uživanju) teh izdelkov najbolj pozoren?
V katerih primerih postanejo škodljivi? Predvidevam, da človek, ki misli vse beljakovine dobiti iz beljakovinskih čokoladic, ni na najboljši poti …
Proliferacija »alternativ z višjo vsebnostjo beljakovin« je povezana z naraščanjem razširjenosti prepričanja, da »beljakovinsko« pomeni »bolj zdravo«. Večji kot je enačaj med »beljakovinskim« in »zdravim«, večje je povpraševanje po izdelkih z višjo vsebnostjo beljakovin. Glede na to, da sta »beljakovinsko« in »zdravo« ponekod že skoraj sinonima, je (pre)obilna ponudba »beljakovinskih« alternativ najbrž povsem pričakovan rezultat.
Kot že omenjeno (v prvem vprašanju) se mi večja raznovrstnost ponudbe beljakovinskih živil ne zdi niti malo slaba, prej nasprotno. Problem je drugje, in sicer v izjemno ohlapni definiciji beljakovinskega živila. Tako ohlapni, da praktično sploh ni definicija oz. dovolj ohlapni, da jo vsak proizvajalec ali tržnik prilagodi po svoji volji. Posledično trditev, da je izdelek obogaten z beljakovinami oz. da vsebuje več beljakovin od njegove »navadne« alternative, ni absolutno nobena garancija, da je ta izdelek »beljakovinsko živilo«. Trgovinske police so polne »kvazi-beljakovinskih« živil – t.j. živil, ki so »beljakovinska« zgolj po marketinških, ne pa tudi po prehranskih standardih.
Beljakovinske čokoladice so v tej zgodbi še najmanjši problem, če v njej sploh sodelujejo. Pretiranega zanašanje na beljakovinske čokoladice seveda ne podpiram – pogosto imajo dokaj neugodno maščobno-kislinsko sestavo, niso vedno vir najbolj kakovostnih sestavin in lahko vsebujejo precej poliolov (sladkornih alkoholov), ki lahko že v manjših odmerkih povzročajo prebavne nevšečnosti. Če sem iskren, beljakovinske čokoladice naravnost preziram. Ampak to je moja pristranskost in jo sprejemam kot tako, svojim varovancem pa jih še vedno priporočim, če skupaj ocenimo, da bi imeli od primerno izbrane beljakovinske čokoladice korist. Primerno izbrane je tukaj ključna besedna zveza, saj obstaja cel spekter čokoladic – od takih, ki so zelo spodoben vir beljakovin, do takih, ki imajo kvalitetnih beljakovin komaj kak gram. Premišljeno izbrana beljakovinska čokoladica lahko v določenih situacijah zakrpa prehranske luknje bolje kot druge izbire, ki so nam v navadi. Na primer: na poti ali ko res nimamo časa oz. priložnosti pojesti nič pametnega, je beljakovinska čokoladica za marsikoga ena primernejših izbir, zagotovo pa precej boljša od klasične vrečke čipsa, rogljiča ali sendviča iz avtomata.
Ključno je, da izdelke ustrezno preverimo. Reklamni napisi na prvi strani embalaže ne vsebujejo ničesar uporabnega, zato jih je najbolje zanemariti. Pomembna stran embalaže je prehranska označba – t.j. deklaracija. To je pravzaprav edini naslov, kjer lahko najdemo uporabne informacije o živilu. Vezano na najino tematiko: od beljakovinskega živila načeloma pričakujemo, da vsaj polovico energijske vrednosti predstavljajo beljakovine. Toda zanima nas celotna označba, ne zgolj vrstica z beljakovinami. Namreč, če ne preverimo tudi ostalega, nas vsebnost beljakovin hitro zavede. Recimo, da iz trgovinske police vzameva živilo za katerega deklaracija navaja vsebnost 20 g beljakovin v 100 g porciji – zgolj na podlagi tega podatka bi lahko prišla do zaključka, da imava v rokah beljakovinsko bombo. Napaka, ki se ji je preprosto izogniti z branjem ostalih vrstic, ki kažejo 25 g maščob in 40 g OH. Primer ni izmišljen, temveč sem navedel podatke iz deklaracije s »proteinskega« mafina. Na tej točki imava vse podatke, ki jih potrebujeva za točen zaključek, da to nikakor ni beljakovinsko živilo in imava v resnici opravka z glorificiranim pecivom. Vsekakor do tega zaključka ne bi mogla priti, če bi sodila zgolj po videzu – izdelek je namreč oblečen v embalažo, očitno usklajeno z »modnimi smernicami«, iz katere v oči sekajo kričeči napisi, prevedeni v 4 različne jezike, ki potencialnim kupcem na vseh deli sveta jasno in glasno sporočajo, da je v paketku najboljši vir beljakovin. V resnici pa gre za mačka v žaklju. Nauk te zgodbe je, da napisi na embalaži lahko zavajajo in da pogosto to priložnost tudi izkoristijo, medtem ko je za deklaracijo oz. prehransko označbo z zakonom določeno, da ne sme lagati in je zato praviloma transparentna.
Sigurno pa ni vse tako zamorjeno. Obstaja nemalo potencialno koristnih izdelkov. Še enkrat bom omenil primer beljakovinskih pudingov (skut in jogurtov), ker so odličen primer dobre prakse – kako izdelek, ki je v originalu dokaj slab vir beljakovin, po beljakovinski preobrazbi postal odličen vir beljakovin (in prehransko bolj ugodno živilo nasploh).
Izdelki, ki se jim je smiselno izogniti, pa so predvsem živila, ki jih z beljakovinami pravzaprav ni mogoče zares obogatiti – ker bi jih znaten dodatek beljakovin spremenili v neko povsem drugačno živilo. V to kategorijo spadajo prigrizki, čokolade in čokoladni namazi, kruh, svaljki, ipd. Našteta živila imajo sicer res nekaj gramov beljakovin več kot njihove »navadne« alternative. Ampak praktično brez izjeme je vsebnost beljakovin v teh izdelkih ojačana zgolj toliko, da zadostuje za »marketinško signifikantno« razliko, niti slučajno pa ne predstavlja pomembnega povečanja oz izboljšanja v prehranskem smislu.
Čokoladno-lešnikov namaz ne more imeti dovolj beljakovin, ker je po definiciji predvsem maščoba, začinjena z malo sladkorja. Vanj ni možno dodati veliko beljakovin, brez da bi se zadeva spremenila v namazno skuto z okusom čokolade. Podobno je kruh, po definiciji predvsem škrob povezan z malo glutena, nemogoče obogatiti z relevantnim odmerkom beljakovin, brez da postal ena ogromna palačinka v obliki hlebca. V takšna in podobna živila se lahko doda beljakovin ravno toliko, in ne bistveno več, kot tisto kar zadošča za »proteinsko« nalepko na prvi strani embalaže.
V zadnjem času je bilo veliko črnila prelitega o slabih praksah prodajalcev prehranskih dopolnil, predvsem o zavajanju potrošnikov …
Ali lahko tudi na policah največjih trgovcev najdemo izdelke, »obogatene z beljakovinami«, ki bi jih z vidika stroke lahko oklicali za zavajajoče?
Dokler je z zakonom določeno, da mora vsak izdelek spremljati natančna in transparentna označba s prehranskimi vrednostmi, ne moremo govoriti o zavajanju. Vsaj ne v večjem obsegu. Povsem verjetno se občasno pojavi kak nov izdelek, ki ima »naslovnico« dodatno opremljeno s predrznimi trditvami. Ampak trg živil je precej bolje reguliran in tudi bolj zrel od trga prehranskih dopolnil. V preteklosti smo sodelovali z obema največjima trgovcema pri nas, zato lahko iz prve roke potrdim, da so precej striktnih glede določil, ki jim morajo trditve na izdelkih – ali o izdelkih – ustrezati. Ko se na trgovinski polici pojavi nekaj kar ni v skladu z določili, je to v večini primerov posledica napake in ne naklepa – praviloma je ta zadeva kmalu za tem ustrezno prilagojena ali umaknjena iz polic.
Sicer pa, ne glede na to kaj piše na prvi strani embalaže, sta končna odločitev in odgovornost za izbiro še vedno pri potrošniku. Vedno imamo možnost preveriti tudi deklaracijo, s čimer so nam na razpolago vsa potrebna sredstva, da se prepričamo o tem kaj dejansko držimo v rokah in se informirano odločimo.
Izdelki, obogateni z beljakovinami, naj bi bili praviloma dražji od običajnih?
Slišal sem že za domnevo, da so cene izdelkov obogatenih z beljakovinami nekoliko »napihnjene«. Ker nisem iz industrije lahko le špekuliram, ampak po moji oceni so povprečne cene teh izdelkov precej skladne s cenami surovin. Glede na to, da je trg precej kompetitiven, si posamezni proizvajalci pretirano visokih cen najbrž sploh ne morejo privoščiti.
Ti izdelki so v osnovi dražji zato, ker so dražje beljakovine. Gram beljakovin je lahko nekajkrat dražji v primerjavi z gramom ogljikovih hidratov (škroba ali sladkorja) ali maščob (olj). Ko formulaciji dodamo beljakovine in še posebno, če ob tem odvzamemo ostali dve makrohranili, ni pričakovati drugega kot končni izdelek z občutno višjo ceno.
Hkrati so najverjetneje večji tudi proizvodni stroški. Stroški proizvodnje inovativnih živil so precej višji, saj ponavadi zahtevajo vsaj specializirano proizvodnjo, neredko pa še kup drugih organizacijskih in logističnih prilagoditev.
Upoštevajoč ceno sestavin in morebiti tudi povečanih proizvodnih stroškov, se mi zdi, da so nekateri takšni izdelki pravzaprav precej ugodni. Morda še bolj poceni kot njihove »navadne« alternative. Spet bom uporabil beljakovinski puding, ki ne stane občutno več, včasih pa celo še manj, kot njegova »navadna« sladko-mastna alternativa.
Višje, včasih tudi smešno visoke cene, imajo predvsem »kvazi-beljakovinski« izdelki – ampak upoštevajoč, da nimajo ti izdelke nobene dodane vrednosti in da se jim je najbolj smiselno v velikem loku izogniti – tega ne obravnavam kot problem. Če jih nehamo kupovati, se ne bodo več prodajali. Vsaj ne po tako visokih cenah. Dokler pa jih nalagamo v košarice navkljub njihovim smešno visokim cenam in brezvezni prehranski sestavi, pa se tudi nimamo pravice pritoževati.
Kaj porast tovrstnih izdelkov priča o našem odnosu do hrane?
Na prvo žogo bi rekel, da smo potrošniki dandanes razmeroma dobro ozaveščeni, kaj pomeni zdrava prehrana, a se kljub temu radi oklepamo starih navad/razvad, kar na koncu privede do tega, da kupujemo beljakovinske čipse in podobno.
Dandanes smo najbrž res že kar dobro ozaveščeni o tem, da imamo probleme. Smo pa očitno skoraj povsem brezglavi, ko je potrebno najti rešitev zanje.
Pri enem izmed prejšnjih vprašanj sva spomnila, da je bilo v zadnjem času veliko črnila prelitega o slabih praksah prodajalcev prehranskih dopolnil. Povsem upravičeno, se strinjam. Ampak, če bi bili dandanes zares dobro ozaveščeni o tem, kaj pomeni zdrava prehrana, bi ne bila prelita niti ena kaplja tega črnila – ker ne bi bilo potrebe, niti zanimanja. Problem enostavno ne bi obstajal, če potrošniki ne bi dovolili prostora za marketinške manipulacije.
Podle prehranske trditve in predatorsko trženje na področju prehrane, lahko danes pri nas uspeva zgolj in edino zaradi vsesplošnega nerazumevanja prehrane in izjemno pomanjkljive ozaveščenosti o vplivu prehrane na zdravje. Edino logično je, da se podjetja obnašajo kot paraziti, če imajo dostop do ogromnega bazena slabo informiranih, ranljivih in impulzivnih gostiteljev, ki jih lahko zajedajo. Dokler je to optimalna strategija za bogatenje bilanc, je iluzorno pričakovati karkoli drugega.
Obseg problematike slabih praks prodajalcev prehranskih dopolnil je simptom »bolezni«, ki se imenuje slaba ozaveščenost, kaj pomeni prehrana. Ker je nedvomno pokazano, da so pri nas ti simptomi zelo obsežni, je povsem utemeljen zaključek, da je zelo huda tudi »bolezen«.
Večina se sicer dovolj dobro zaveda, da je zaradi svojega življenjskega sloga izpostavljena povečanemu tveganju za kronična obolenja in prezgodnjo smrt. Večina najbrž tudi razume in se strinja, da je tveganje do neke mere možno uravnavati s prehrano. Zelo redki pa razpolagajo tudi s točnimi odgovori na vprašanja kako in do katere mere je prehrana povezana s tveganjem, ter kako konkretno izvesti prilagoditev prehrane za učinkovito znižanje tveganja. Zaenkrat se zdi čas, ko bo večina tudi tozadevno ozaveščena, še vedno stvar daljne prihodnosti.
