Če vprašamo sto naključnih ljudi, ali znajo razmišljati, bi bili čudna izjema tisti, ki bi v to vsaj podvomili. Sposobnost razmišljanja imamo v splošnem za samoumevno naravno danost, podobno kot dihanje. Pa je res?

Razmišljanje sicer je kompleksen kognitivni proces, ki poteka tudi podzavestno; ko na primer pogledamo na telefon, čeprav se za to nismo zavestno odločili, ali ko se z avtom pripeljemo domov, pa se niti ne spomnimo kod vse smo vozili. V tem smislu je razmišljanje nekaj, kar znamo vsi, ni pa to tisti, recimo mu razumen način razmišljanja, ki nam omogoča analizo, presojo, tvorjenje idej in aktivno sprejemanje odločitev. Zato, ko uporabljam besedo razmišljanje, mislim na razumno razmišljanje.

Descartov izrek mislim, torej sem, bi današnji časi prevedli v mislim, kar čutim. Ironično, saj je prav pred slednjim slavni filozof opozarjal že pred približno tremi stoletji: da so naše čutne zaznave nezanesljive, ker so pogosto podvržene številnim zmotam, in je zato razum tisti, ki nas lahko najbolj približa resnici. Zanimiv oksimoron je, da se nam zdi razumno tisto, v kar verjamemo. Z razumom, kot tudi z znanostjo, ki izhaja iz njegove uporabe, imamo zato večinoma pogojen odnos – namesto, da bi ju uporabljali za preizpraševanje o svojih stališčih, se nanju najraje sklicujemo, ko želimo dodatno potrditi v kar smo že prepričani.

Sposobnost razmišljanja ni nekaj, kar nam je v celoti dano. Predvsem so nam dane kapacitete, do koder jo lahko razvijemo, a to se ne bo zgodilo kar samo. Kot starost ni sinonim za modrost, tudi izobrazba še ni garant za razumnost. Ni novica, da obstajajo starostniki, ki so se modrosti otepali tako, da so večji del življenja le ponavljali svoje napake. In priča smo porastu izobražencev, ki jim navkljub vsem akademskim nazivom še vedno manjka razumnosti.

Razmišljanje lahko deloma primerjamo z našo fizično močjo, ki jo uporabimo za določena opravila, da recimo sami prestavimo kos pohištva. Fizična moč nam tudi ni v tolikšni meri dana, kot nam je dana možnost, da lahko ojačamo, kar se spet ne bo zgodilo samo, torej brez našega prizadevanja. Žal ne kaže, da bi bil izobraževalni sistem, ki je bolj usmerjen v procesiranje in memoriranje informacij, kot v razmislek o njih, pri tem zelo uspešen. Kaj nam torej ostane? Lahko razmišljanje izboljšamo sami? Vendar kako, in predvsem, zakaj sploh bi?

Kaj se zgodi, ko se namenimo o nečem razmisliti?

Bolj naravno se nam je zateči k spominom, intuiciji, stereotipom in posamičnim primerom, kot preveriti verjetnost ter dokaze. Zato namesto razmišljanja največkrat storimo naslednje: 

• Stavimo na zaupanje, kar pomeni, da ponovimo ali parafraziramo razmišljanje nekoga drugega, ne da bi dodali kritično misel ali lasten vidik. V jeziku neformalnih logičnih zmot se temu reče sklic na avtoriteto, kar v bistvu pomeni, da svoje razmišljanje prenesemo na zunanjega izvajalca (A drži, ker B tako pravi).
• Po principu hevristike razpoložljivosti prikličemo spomin, ki smo mu bili najpogosteje izpostavljeni ali smo ga shranili z najmočnejšimi čustvi. To umsko posebnost sta prva opisala psihologa Amos Tversky in Daniel Kahneman in sicer kot zmoto v oceni verjetnosti ali pogostosti nečesa, glede na to, kako zlahka se spomnimo posamičnih primerov. (Mislimo, da je let z letalom nevarnejši od vožnje z avtomobilom, ker so poročila o letalskih nesrečah bistveno bolj dramatična. Po ogledu prehranskega dokumentarca smo bolj prepričani, da so neka živila škodljiva za naše zdravje in okolje, kot so v resnici.)
• Odzovemo se po “miselnem sistemu 1”, kot ga imenuje Kahneman v knjigi Thinking Fast and Slow. Gre za intuitivno (avtomatsko) sklepanje, zgolj na podlagi hitre ocene že obstoječih izkušenj ali vzorcev. V oglaševanju se na primer namenoma izkorišča nezavedno in s čustvi nabito naravo tega miselnega sistema, ko se apelira na zmoto pomanjkanja (prej kupimo izdelek, četudi ga ne rabimo, ki je “v akciji” oz. so “na voljo samo še zadnji kosi”), ali na zmoto iluzorne vzročnosti (večjo vrednost pripišemo produktu, vsebini ali izdelku, ki se povezuje z nerealno postavnim modelom oz. trenerjem).
• Uporabimo krožno logiko. To je oblika potrditvene pristranskosti, kjer “razmišljamo” v že naprej določeni smeri, da bi prispeli do zaključkov, s katerimi smo začeli (ko na primer v spletni iskalnik vpišemo: “zakaj je sladkor škodljiv” ali “zakaj je postenje koristno”.)

Naposled, ko se namenimo o nekem vprašanju razmisliti, najpogosteje: a) ponovimo kaj o tem pravi nekdo drug, ki mu iz nekega razloga zaupamo, b) reagiramo na podlagi intuicije in občutkov, kaj se nam zdi, ne da bi znali odločitev razumno utemeljiti, c) izberemo argumente za tisto v kar verjamemo. Ne glede, da vsemu naštetemu pravimo razmišljanje, gre v resnici za kopiranje, reagiranje ali poglabljanje obstoječih prepričanj.

Kakšne so posledice tega, da ne znamo razmišljati?

Posledice sprejemanja nerazumnih odločitev in pomanjkljive sposobnosti razmišljanja že v osnovi,  so lahko zelo različne, tudi bolj ali manj resne, si pa upam reči, da so večkrat negativne kot pozitivne. Iz svoje perspektive, to je nekoga, ki posveča življenje delu z ljudmi, da bi jim pomagal sprejemati bolj premišljene odločitve na področju njihovega zdravja, vidim tri pomembna opozorila o tem, kaj se lahko zgodi, če bomo razmišljanje še naprej podcenjevali oz. ga jemali samoumevno:

1. Naše življenje bo igra na srečo. Do danes je še odprto vprašanje ali obstaja svobodna volja, vsaj na način, kot si jo v splošnem predstavljamo, in koliko kontrole nad svojimi dejanji zares imamo, ko upoštevamo interakcije med našo biologijo in okoljem. A če damo to na stran in se zedinimo v želji, da smo v svojem življenju čim večkrat veter in ne list, ki ga veter naključno raznaša, je prav naša sposobnost razmišljanja tista, ki nam to omogoča. Razmišljanje je namreč orodje, s katerim se aktivno upiramo zakonu entropije, t.j. naključnem neredu, kjer velja, enako kot pri igrah na srečo, da je verjetnost za naš uspeh (odločitve s pozitivnimi izidi) neprimerljivo manjša kot verjetnost za neuspeh (odločitve z negativnimi izidi).
2. Postali bomo najnižji skupni imenovalec. Nazoren primer tega se kaže v padcu sposobnosti tvorjenja in razumevanja kompleksnih besedil, ki je vzajemna s sposobnostjo razmišljanja. Danes beremo in pišemo več, kot smo kadarkoli v preteklosti, a so prevladujoča večina tega, kar beremo in pišemo, skrajno površni zapisi na (ne)družabnih omrežjih, s komaj kakšnim ločilom, z največ nekaj besedami v stavku in odstavkom za praktično vsakim stavkom, da sploh še lahko sledimo. V nasprotnem podrsamo dalje. Skratka: večinoma beremo in pišemo tisto, kar daje naš razum na pavzo in vklaplja emocije – iz katerih sledijo naše reakcije, ki praviloma niso pretirano razumne. Najnižji skupni imenovalec obdajanja s t.i. “instantnimi” vsebinami, je da nezavedno postajamo takšni tudi sami – površni, impulzivni, enodimenzionalni in s tem žal tudi bolj nevedni, kot si želimo priznati.
3. Izgubili bomo stik z resničnostjo. Če verjamemo vsemu, kar mislimo in mislimo, da je res vse, kar verjamemo, potem lahko hitro stopimo v konflikt s tem kar je objektivno. V našem okolju, tako notranjem kot zunanjem, obstajajo principi delovanja, ki se absolutno požvižgajo za naša mnenja o njih. Če skočimo skozi okno, ne bomo poleteli, pa lahko še tako močno verjamemo v nasprotno. Za zdravje in dobro počutje potrebujemo dovolj kalorij, hranil in telesne dejavnosti, navkljub našim racionalizacijam in prepričanjem. Laži, ironično, ne cenimo, a največkrat smo mi tisti, ki si lažemo. Naš um nam vsakodnevo laže vsaj tolikokrat kot ima prav in od naše sposobnosti razmišljanja je odvisno ali bomo to sploh znali prepoznati. Če ne, tvegamo postati talec lastne temne plati in le eden od primerov, ki to dobro ponazori, je negativna samopodoba, s katero se bori vedno več ljudi.

Preberite več: Temna plat zdrave prehrane

Kaj je razmišljanje?

Razmišljanje je usmerjanje znanja v konkreten cilj. Od tu vodita dve poti – ena v smer epistemološkega in druga v smer instrumentalnega razmišljanja.

Cilj epistemološkega razmišljanja je odkrivanje kaj je res (uporaba razuma, da bi bolje razumeli svet v katerem živimo), instrumentalno razmišljanje pa bolj zanima kaj lahko storimo v zvezi s tem, kar vemo, da je res (sprejemanje čim bolj učinkovitih odločitev).

Pri razmišljanju gre torej za sposobnost uporabe razuma, ki ne temelji na intuiciji in iskanju potrditev, temveč na postavljanju vprašanj, logiki ter analizi dokazov. S tem zahteva podvreči lastna prepričanja objektivnim merilom in omogoča sprejemati najboljše odločitve med razpoložljivimi alternativami.

Razsvetljenstvo – doba razmišljanja

Obdobje razsvetljenstva je izšlo iz znanstvene revolucije v 17. stoletju, geslo tega obdobja naj bi bilo: “Bodi pogumen, poslužuj se lastnega razuma” (Kant, 1784), temeljni zahtevi pa svoboda misli in govora. 

Misleci razsvetljenstva so ob znanstvenem razkrinkavanju zmotnih splošno sprejetih resnic in pogledov skušali priti do novega razumevanja človeškega bivanja. Kot piše Steven Pinker v knjigi Razsvetljenstvo Zdaj!, je izobražen Anglež pred pričetkom znanstvene revolucije verjel v čarovnice in čarovnike, samoroge, volkodlake, da so mavrice božja znamenja, da sanje napovedujejo prihodnost, da Sonce kroži okoli Zemlje in kometi prinašajo zlo. Nekako podobno kot verjame izobražen Slovenec, več stoletij pozneje, da jesti zdravo pomeni izbirati samo bio/eko hrano, brez bele moke, aditivov, sladkorja ali “umetnih” sladil; da lahko s postenjem izstradamo raka; da ogljikovi hidrati zvečer redijo; da voda z limono razstruplja telo; in da lahko med vadbo, če si nadenemo poseben jopič na elektriko, premagamo zakone človeške fiziologije in pokurimo preko 1000 kalorij v pičlih 20 minutah.

Ideali razsvetljenstva so proizvod človeškega razuma, vendar so v nenehnem boju z drugimi nitmi naše narave – recimo z neomajno zvestobo izbrani sekti ali guruju in neštetimi lažnimi upanji, ki se nam ponujajo tako rekoč na vsakem vogalu. V današnjih časih, v katerih imamo na videz vse, samo pozornosti ne, spet dovoljujemo zunanjim silam (medijem, oglaševalcem, vplivnežem, moralno prikrajšanim zaslužkarjem …), da s pritiskanjem na naše čustvene tipke usmerjajo naše vsakodnevno življenje in povzročajo kolektivno paranojo. Ta se nazorno kaže v prevladujočem strinjanju, da gre svet v franže, navkljub premoči dokazov o številnih napredkih človeštva v preteklih stoletjih in prav neverjetnem izboljšanju kvalitete življenja (od razsvetljenstva dalje se je stopnja skrajne revščine na svetu znižala z 90 na 10 odstotkov, skoraj polovica tega upadanja pa se je zgodila v zadnjih 50 letih).

Razmišljanje v praksi

Čeprav drži, da lahko sposobnost razmišljanja izboljšamo, ostaja pereče vprašanje na področju izobraževanja: kako prenesti znanja, ki jih pridobimo na konkretnih primerih, v splošno uporabo? Že dolgo je namreč znano, da ne obstaja ena sama dejavnost, najsi gre za poslušanje klasične glasbe, učenje tujih jezikov, igranje šaha ali izboljšanje razumevanja logike, s katero bi, kot lahko natreniramo moč z vadbo z utežmi, natrenirali sposobnost razmišljanja v enaki meri.

Eden od pomembnejših razlogov za to se najbrž skriva v dejstvu, da se sposobnost razmišljanja na poznanem področju ne prenese kar avtomatsko tudi na druga področja, kjer nismo enako dobro podkovani v temeljnih znanjih. Dober primer te zanimivosti je izjava dr. Roberta Goloba v Evropskem parlamentu, na temo ukrepov proti energetski krizi, o tem kako lahko vsakdo od nas prispeva na individualni ravni tako, da spremeni svojo prehrano – to je enostavno, je dodal. Potem je tu še poglavje v sicer izjemni knjigi Skalpel, ki jo je napisal plastični in estetski kirurg dr. Uroš Ahčan, kjer mimobežno seje strah pred aditivi v prehrani, tudi gso tehnologijo, ter celo piše o tem kako sadje in zelenjava nista več nujno vir zdravja. Naposled moram izpostaviti še serijo viralnih izjav svetovno znanega psihologa dr. Jordana Petersona, v katerih tvezi o svojem šokantnem spoznanju, da smo žrtve sistematičnih laži državnih institucij v obliki prehranskih priporočil, in predstavlja ogljikove hidrate kot resničen vzrok za epidemijo debelosti ter številne moderne bolezni. O svojih številnih zmotah na tem mestu ne bom ponovno razlagal. Se jih je nabralo že toliko, da sem jim posvetil kar svoj članek: 5 največjih napak, ki sem jih storil kot trener in prehranski svetovalec

Skratka, razmišljanje ni toliko stvar inteligence, izobrazbe ali družbenega statusa, kolikor gre za sposobnost nadzorovanja svoje miselnosti in motivacije.

Pasti motiviranega razmišljanja

Juila Galef je avtorica prispodobe, ki predstavlja uporabo razuma z miselnostjo skavta (scout mindset, ang.), za razliko od miselnosti vojaka, ki ponazarja miselni sistem 1 (impulzivne reakcije in intuicijo). V žaru borbe in poplavi adrenalina, kjer se nahajamo v vlogi vojaka, je naša poglavitna motivacija premagati nasprotnika. V drugi situaciji, ko se kot skavt odpravimo v izvidnico, pa nas zanima čim bolj temeljita in celovita analiza terena. Čeprav sta obe, tako miselnost skavta kot vojaka, ključni za naš obstoj in napredek, je razlika v motivacijah med obema tista, ki pomembno vpliva na naše razmišljanje. Temu, kako naša zavestna ali podzavestna čustvena stanja, recimo strahovi, simpatije in želje, vplivajo na interpretiranje informacij, se v jeziku znanosti reče motivirano razmišljanje (motivated reasoning, ang.).

Preberite več: Kategorično razmišljanje: Je res vse v glavi?

Motivirano razmišljanje pojasni zakaj se do nekaterih idej vedemo kot bi bili naši sovražniki. O njih celo govorimo na način, da jih želimo “sesuti” in “preluknjati”. Ali zakaj hvalimo sodnika, ko sodi v prid ekipe, za katero navijamo, a je vsaka odločitev za nasprotnika deležna hude kritične analize. Tudi v strokovnih in političnih debatah motivirano razmišljanje rado pokaže svoje močne zobe, ko udeleženci uporabljajo znanje izključno v smeri svojih prepričanj in se sklicujejo zgolj na izbrane vire, dočim zanemarjajo druge, čeprav bolj relevantne, samo zato ker jim nasprotujejo.

Kruto je lahko spoznanje, da smo ljudje motivirani verjeti ne le tisto, kar je res, ampak tudi tisto, s čimer se lažje soočimo. Seveda je lažje zanikati dejstva o podnebnih spremembah, namesto sprejeti napovedi znanstvenikov o tem, kaj sledi, če se nič ne spremeni. Kot je normalno, da zdravnik, ki svoje paciente že desetletja nagovarja v najljubšo dieto, zavrača vse dokaze o omejitvah takšnega načina prehranjevanja za določene ljudi, v določenih zdravstvenih situacijah*. Si sploh predstavljamo alternativo? Koliko poguma bi zahtevalo in kakšne posledice bi pustilo, odložiti ščit v obliki lastne potrditvene pristranskosti, pogledati se v ogledalo in si priznati, da smo lahko nešteto ljudem realno škodili. Nekoč sem prav to storil sam, na srečo še dovolj zgodaj v svoji praksi in brez večjih posledic (razen na mojem egu), pa se je kljub temu čutilo kot bi me nekdo trgal iz lastne kože. Zato ni čudno, da nismo naklonjeni spreminjanju stališč, ki jih držimo tako dolgo, da se z njimi že istovetimo.

*To me je spomnilo na nedaven primer mlade športnice, ki je prišla na posvet s prav neverjetno nizkimi ravnmi železa (izvid feritina je bil 6 ng/mL krvi) in navodili osebne zdravnice naj iz prehrane izloči meso in druga živila živalskega izvora.

Vaje razmišljanja

Ugotovili smo, da je razmišljanje usmerjena praksa uporabe razuma, ki je bolj pogojena z našo miselnostjo in motivacijo, kot z izobrazbo, družbenim statusom in inteligenco. V tej praksi se lahko izboljšamo in bi si za dobro družbe, ter nas samih, za to tudi morali bolj prizadevati. Ugotovili smo tudi, da dobre sposobnosti razmišljanja tam, kjer smo suvereni v strokovnih znanjih, niso zanesljiva zaščita pred mnogimi zmotami v logičnem sklepanju in argumentaciji na drugih področjih, ki jih ne poznamo enako dobro. V zaključku spoznajmo še pet osnovnih vaj, ki nam pomagajo dosledneje izvajati temeljne principe razumnega razmišljanja in sprejemati bolj premišljene odločitve v naših vsakdanjih življenjih:

1. Preoblikujmo svoj odnos do tega, da se motimo. Pa kaj potem, če nimamo prav? Zakaj bi nas moralo biti zaradi tega sram? Bodimo raje ponosni, ker imamo dovolj poguma in ponižnosti, da usklajujemo svoja mnenja z dokazi. Vaja je v prepoznavanju neupravičene defenzivnosti in zamenjava tega odziva za iskreno radovednost. To ne pomeni, da moramo naivno sprejeti vsako neumnost, ki nam jo želi nekdo prodati. Nam pa takšna sprememba perspektive omogoča ločiti se od svojih stališč in s slednjimi ravnati podobno, kot bi na primer s svojimi oblačili – zamenjamo jih, ko jih prerastemo.
2. (Po)nastavimo motivacijo, ko o nečem razmišljamo in tvorimo stališča. Vaja je, da si takrat zastavimo vprašanje: ali me zanima braniti svoja prepričanja ali videti in razumeti kar je res? Ne gre za eno ali drugo, za razum ali intuicijo, temveč za primeren redosled pri uporabi obojega: bodimo prvo skavt in šele nato vojak, namesto da v večino bitk stečemo na slepo in se tako prepuščamo naključnim izidom (katerim naknadno pripisujemo bolj ali manj domiselne pomene).
3. Razmišljajmo v verjetnostih. Ko nas primeta vsem znana “vedno” in “nikoli”, je vaja razmišljanja vprašati se: kakšna je verjetnost, da se motim? Ali drugače: zakaj sem tako zelo prepričan, da imam prav? Če je vprašanje: je Zemlja obla?, potem je verjetnost, da imamo s pritrdilnim odgovorom prav upravičeno visoka. Se pa pogosto zgodi, da precenjujemo svojo gotovost pri vprašanjih, o katerih v resnici ne vemo dovolj, na podlagi tega kar se trenutno spomnimo, smo doživeli ali čemur smo bili največkrat izpostavljeni. Le pomislite na hevristiko razpoložljivosti.
4. Iščimo principe in jih ločimo od metod. Principi so destinacije, metode so vse možne poti, ki do njih vodijo. Principi delujejo vedno. Metode delujejo samo, če izpolnijo principe. Vaja je, da najprej iščemo principe, konkretno z vprašanjem: kaj je tisto, kar se mora zgoditi? Če na primer želim shujšati, se mora zgoditi kalorični deficit (ne točno določena dieta, postenje ali Herbalife). Če želim napredek v moči, se mora zgoditi trening z obremenitvijo, na katero se telo lahko prilagodi (ne EMS, TRX ali F45).
5. Razstavimo problem in odložimo intuicijo. Ko se soočamo s kompleksnim problemom (vprašanjem ali odločitvijo), je zelo dober način, kako o njem razmišljati, da ga razdelimo po delih, ki jih nato obravnavamo posamezno. Vaja je v tem, da odločitev razstavimo na sestavne dele in vključimo intuicijo šele potem, ko imamo že vse potrebne informacije. Recimo, da zase izbiramo trenerja ali prehranskega svetovalca. Če damo intuicijo na prvo mesto, bomo sprejeli odločitev zgolj zaradi priporočila, med brskanjem po Instagramu ali internetu in na osnovi dejavnikov, ki za nas morda sploh niso relevantni. Ampak, ko takšno odločitev razstavimo na več podvprašanj, kjer se vsako ukvarja s kriteriji po naši meri, pridemo do zožanega izbora, ki ga je na koncu celo razumno prepustiti intuiciji.

Preberite več: Zmote na področju prehrane, fitnesa in zdravja; katere so najpogostejše in kako se jim lahko izognemo?