Star sem bil 25, mogoče 26 let. Poln mladostniškega zanosa, a še prazen izkušenj, sem samozavestno stopal po poti svojega poslanstva kot osebni trener, ki ga zelo zanima tudi prehrana.
Informacije so bile zame kot voda za tisto presušeno gobo za brisanje šolske table – srkal sem jih in srkal, dokler jih nisem več zmogel zadrževati le zase. Takrat so pričele iz mene postopoma kapljati na okolico; najprej na bližnje, nato na stranke, prijatelje in kasneje še preko Facebooka na ljudi, ki jih sploh nisem poznal.
Vrh neumnosti
Kolikor se spomnim, je bila večina informacij še kar na mestu, če bi jih ocenil s stališča, da znam danes bolje. Ampak tistih nekaj, katerih slika močno izstopa, se je izkazala za hudo zmotne. Težava je bila v tem, da sem zaradi pomanjkanja dovolj podrobnega razumevanja znanstvene literature o prehrani, nesposobnosti kritično ovrednotiti informacije in jih prefiltrirati skozi ustrezen kontekst, postal lahek plen klišejskih zmot: Od oblikovanja svojih stališč na stališčih tistih, ki so mi bili iz nekega človeškega razloga simpatični in sem jih dojemal kot avtoriteto, pa tako vse do vrha neumnosti na Dunning-Krugerjevi krivulji.
Učinek, poimenovan po psihologih Davidu Dunningu in Justinu Krugerju, govori o kognitivni pristranskosti, pod vplivom katere včasih ne dojamemo omejitev lastnega znanja; mislimo, da nam je vse jasno in se tako tudi vedemo, čeprav v resnici nimamo pojma, a se tega sploh ne zavedamo. Vrh neumnosti praviloma dosežemo kmalu potem, ko se seznanimo z določeno tematiko. Naša samozavest je tedaj na vrhuncu, medtem ko nam znanja in izkušenj primanjkuje. Skozi leta prakse nato realiziramo svoje neumnosti, zaradi česar naša samozavest drastično pade, a to je zgolj del procesa. Sčasoma, ko dojamemo različne nianse in kontekste ter zmoremo videti širšo sliko, zgradimo novo, bolj “zdravo samozavest”.
Ko sem razpravljal o prehrani, sem bil prepričan in neomajen. Zdelo se mi je, da sem zmotljiv zgolj v teoriji. Bil sem zelo pogumen in pripravljen na soočenje s komerkoli. Katalizator ene največjih neumnosti, ki sem jih kadarkoli storil, je bila novica, da je bližnja oseba zbolela za rakom. Hudo mi je bilo in želel sem pomagati. Rešitev sem videl v prehrani. Nešteto ur sem ždel pred ekranom med branjem vseh možnih vsebin o povezavah med prehrano in rakom. Preposlušal sem, kar so tisti, ki so mi bili iz nekega človeškega razloga simpatični in sem jih dojemal kot avtoriteto, o tej temi rekli. Kar so priporočali. To sem združil z vsemi informacijami o “zdravilnih učinkih živil, za katere zdravniki ne želijo, da bi jih poznali”.
Ta spojina, pa tisto zelišče in oni vitamini … S prehrano lahko dosežemo vse! Pozdravimo raka, izboljšamo libido, kar želiš, samo prava hranila rabiš. In da ne boste mislili, da si to kar izmišljujem – imamo študije! Ampak, spet, ustrezna interpretacija teh je odvisna od dovolj podrobnega razumevanja znanstvene literature o prehrani, sposobnosti kritično ovrednotiti informacije in jih prefiltrirati skozi ustrezen kontekst.
Kolumna: Kako je za hčerko zapravil denar, ki ga ni imel, za upanja, ki so bila lažna
Realizacija svojih neumnosti
Med brskanjem sem naključno naletel na neko knjižico, ki so jo napisale zdravnice onkologinje, v kateri priporočajo maslo, kruh, salame, celo navaden cuker! Jaz pa že tedne prebiram o antikancerogenem in antitumornem delovanju mace, kakava, likopena, alicina, vitamina C, konoplje, postenja, ketogene diete, … Skratka, grozljivo dolg seznam. Kje je kaj od tega?
Nato se tale 25, mogoče 26 letnik, za katerega sta interes za prehrano še pred nekaj leti predstavljala burek in jogurt na Miklošičevi, prične spravljati na vse, ki komunicirajo konvencionalno dogmo, češ kako so ignorantski, arogantni in zastareli. Ponosno sem objavljal in razpošiljal zapise o svojih odkritjih. Bil sem na misiji, da mora vse to znanje doseči množice in ga bil pripravljen braniti, tudi na nož, če bi bilo treba.
Takrat sem trčil ob spoznanje, da sem zaradi ukvarjanja s podrobnostmi povsem zgrešil bistvo in prav po otročje precenil svoje kompetence. Situacijo, v kateri sem se znašel, primerjam s trenutkom, ko najstnik šele opravi izpit za avto, recimo na Fiat Puntu, ampak misli, da je lahko kos tudi polnemu gasu v ovinkih z očetovim Audijem RS6.
Športni avtomobil predstavlja v tej prispodobi znanstveno literaturo na področju prehrane, za katero vsi nekako mislimo, da jo znamo “peljati”, čeprav to v resnici počnemo malo na pamet in po svoje, kar postane posebej nevarno, ko povrhu še precenjujemo svoje sposobnosti.
Ne bom šel v podrobnosti prehrane bolnikov z rakom, ker ta zapis ni namenjen temu. Za boljše razumevanje lahko omenim, da živila niso zdravila, zatorej bo popreproščen, redukcionističen in pokroviteljski pogled na kompleksno bolezen kot je rak, prej v škodo. Vloga prehrane v takšnih zgodbah ni igrati zdravilo, temveč podpreti terapijo na način, da pacientu v prvi vrsti omogoča dovolj energije (kalorij) in esencialnih hranil. Prekomerna izguba kilogramov in puste mase je v primeru pacientov z rakom namreč pogost scenarij; Izgubi se apetit, okrnjeno je tudi delovanje prebave, zato je dodajanje lažje prebavljivih in energijsko gostih živil ključnega pomena s ciljem ohraniti bolnike v primernih okvirih telesne sestave ter s tem povečati verjetnost pozitivnega izida terapije.
Več: Hrana ni zdravilo
Dojemanje nians, kontekstov in širše slike
Ko je to bistvo končno prišlo skozi mojo trmasto betico, skupaj z mnogimi konteksti in niansami posameznih primerov, sem imel samo dve možnosti: ali poklicati na pomoč svoj ego in pajdaše somišljenike, s katerimi lahko postavimo tabor na vrhu neumnosti in vihamo nos nad nevedneži v dolini, ali pa uspem iskreno pogledati v oči svoji človeškosti – tako dobrim namenom kot nevarni lahkomiselnosti – in se iz svojih napak nekaj izučim za v bodoče. Hvaležen sem, da sem zmogel slednje, čeprav priznam, da je bila izkušnja zelo parajoča. Mi je pa pokazala, da:
- Nisem zmotljiv le v teoriji. Očitno se v mojem mrtvem kotu skriva kar nekaj pomanjkljivega znanja in pristranskosti, kar se moram naučiti prepoznavati in učinkoviteje odpravljati. V letih, ki so sledila, sem zato večkrat in bolj premišljeno izbral družbo takšnih ljudi, ki so na različnih področjih boljši od mene in moja stališča venomer izzivajo, ne le potrjujejo.
- Moram bolje brzdati svoja čustva, predvsem jezo, ki zna zamegliti moj pogled in povzročiti, da naredim nasprotnika iz tistih, ki so mnogo pred menoj, verjetno vidijo širše in globlje, ter je njihov prispevek k strokovnem področju – konkretno prehrane – v temeljih nesporno pozitiven.
- Je prehrana pomembna, ampak ne vsemogočna. Zdravje sestavlja mnogo dejavnikov, ki med seboj pogosto sploh niso ločeni. Zato lahko sprememba enega (na primer prehrane) vpliva na druge (recimo socioekonomske dejavnike) in ne vedno pozitivno. To največkrat povsem zanemarimo, ko nagovarjamo zgolj iz naše, močno omejene perspektive.
Več: Vpliv socioekonomskih dejavnikov na naše zdravje in prehranske odločitve
Zakaj govorim o tem?
Zakaj se, kot so me že nekateri posvarili, javno sramotim z razgaljanjem svojih neumnih napak? Da bi se s tem kaznoval? Morda odkupil ali komu prikupil? Ne. Za nič od tega ne gre. Razloga sta izključno dva in po moje neizmerno pomembna:
Prvič, da bi ponudil mlajšim generacijam to, kar sem na svojih začetkih najbolj potreboval. To je ponižnost in z njo iskren prikaz posledic, do katerih vodi čislanje ter poveličevanje samega sebe – svojega telesa, svojih trenutnih navad, svojih izkušenj, svojega mnenja in svojih sposobnosti. Področje zdravja, na katerem trenerji in prehranski svetovalci sodelujemo, je zelo kompleksno; zato se moramo opremiti z vrednotami, ki nam omogočajo braniti se pred posploševanjem površnih, prodajno naravnanih ali ideoloških “rešitev za vse” in ohranjati v ospredju interese svojih strank, znotraj strokovne, odgovorne ter etične prakse.
Drugič, da bi prispeval k destigmatizaciji napak, ki so v naši družbi sinonim za šibkost in osebno sramoto, sam pa jih vidim kot modre učitelje, ki bi jih bilo smiselno ne le upoštevati, ampak celo namenoma iskati ter njihove lekcije s pridom uporabljati na svoji poti do biti vedno boljši. Najprej človek, kar je verjetno predpogoj, da si sploh lahko zares dober trener, nutricionist, vodja.
Preberite: 5 največjih napak, ki sem jih storil kot trener in prehranski svetovalec
