Kolumna, objavljena v NeDelo, 24. februarja 2024.
V naši najbolj vsakdanji okolici mrgoli takšnih in drugačnih prehranskih smernic. Izrekajo jih prehranska podjetja, spletni vplivneži, trgovske verige, slavni športniki, celo medicinski strokovnjaki in visoko izobraženi prehranski svetovalci. Te smernice so pogosto popačene ali izkrivljene, nemalokrat tudi načrtno zavajajoče. Kot prehranskega svetovalca me zanima, kaj nas vse – družbo, podjetja, stroko – žene v ta nepremišljena dejanja, ki lahko povzročijo izjemno težko popravljivo škodo.
O prepovedanih živilih
Predstavljajte si, da ste na mojem mestu, ko pride k vam na prehranski posvet mlado dekle. Punca obiskuje faks. Trenira zelo zahtevno športno disciplino. Prepričana je, da je določena hrana škodljiva in redi, ker tako trdi njena vzornica med vplivneži. Od nje je kupila jedilnik s seznamom živil, ki jih »sme« in takšnih, ki jih »ne sme« jesti. Če si privošči karkoli s seznama »prepovedanih« živil, gre bruhat. Bruha v povprečju dvakrat na teden in o tem ne pove svojim staršem. Ker je polnoletna, jim ne smete niti vi. Na razumski ravni ve, da potrebuje pomoč, ampak jo v dejanjih zavrača. Po njenih besedah je zdaj že »ful bolje«, ker včasih se je silila z bruhanjem skoraj vsak dan.
Ta primer je resničen in arhetipski obenem, saj predstavlja naraščajočo in težko opazno množico posameznikov, za katere je prehrana eno samo ljubo mučenje.
Pica kot kardinalni greh
Sedaj si predstavljajte prizor, v katerem oseba, ki se opisuje kot certificirana prehranska svetovalka in trenerka, tarna o tem, kako težko ji je, ker že tedne sledi posebni dieti, na kateri sme jesti samo juhe. Kot svoj kardinalni greh slikovito in doživeto opisuje moralni zdrs, ko si je privoščila za grižljaj velik košček pice. Oseba v tem prizoru telovadi, njena hčera pa jo pri tem snema s telefonom.
Tudi ta primer je resničen in razkriva zdravstvena tveganja pod krinko že normaliziranega vedenja v naši družbi: prvič, s povezovanjem prehranskih izbir z osebno vrednostjo in moralnostjo tistega, ki jih sprejema, in drugič, preko prenašanja izkrivljene samopodobe ter motenih vzorcev prehranjevanja na najbližje.
Strah pred poniževanjem
Še en primer, ki je prav tako resničen in ki ponazarja, kako negativen in globokosežen vpliv na več dejavnikov zdravja naših strank lahko imajo, dobrim namenom navkljub, naše metode dela in pristranska prepričanja.
Pred časom me je kontaktirala punca z motnjo avtističnega spektra. Želi shujšati, a tekom svetovanja se je pokazalo, da utegne biti to le površinski cilj. Globlje v njej namreč divjajo občutki, med katerimi so najbolj vidni razočaranje, jeza, ponižanje in obup.
Pove, da je do nedavnega hodila k trenerju, ki ji je dovolil jesti: meso iz ekološke pridelave in največ dvakrat tedensko ribe – samo ulovljene, ne gojenih. Dovolil ji je tudi jesti kruh, a izključno 100-odstotno rženega, neslanega in »bio«. Od mlečnih izdelkov samo kozji jogurt, niti grškega ne. Od oreškov so prišli v poštev le mandlji, če jih je predhodno namakala osem ur, jim odstranila lupino in jih dehidrirala. Pila je lahko nesladkane in negazirane pijače, obvezno brez sladil.
Doda, da ji je kasneje sestavil tudi keto dieto, na kateri je bila nesrečna – utrujena, lačna, bolela jo je glava in telovadba je postala še večja muka.
Trener je vztrajal pri rutini treningov šest- do sedemkrat tedensko, včasih dvakrat na dan, brez izgovorov. Pritožbe je razumel kot izkaz karakterne šibkosti in pomanjkanja discipline. Odnos je opisala z besedo strahospoštovanje – bolj strah pred poniževanjem kot dejansko zaupanje.
Omembo uporabe predpisanih zdravil je zavrnil kot nepotrebno, saj po njegovem prepričanju avtizem v resnici sploh ne obstaja.
Neopazno, a nevarno
Prepričan sem, da bralec, ki premore kanček zdravega razuma, zgoraj opisane primere doživlja kot ekstremne. Kot prehranskega svetovalca me zanima, kako bi slehernik ravnal v tovrstnih situacijah? Kako bi ravnal, če bi bil na mojem mestu? Kajti moram priznati, da nimam vseh odgovorov, zato sem tudi sestavil ta zapis – v upanju, da pomaga opozoriti na realne posledice zasledovanja nerealnih predstav o zdravju in prehrani.
Obremenjujoči vzorci in neresnične informacije o prehrani, ki jih mimobežno prejemamo in prenašamo, so kot virusi – neopazni, a kljub temu nevarni.
»Virus« je vsak obcestni plakat, na katerem se reklamira živila brez greha in slabe vesti. Virus je izjava slavne osebne trenerke, da bi morali v treh mesecih shujšati vsaj deset kilogramov. Virusi so generični 1200 kcal jedilniki in programi razstrupljanja. Virusi so storiji na družbenih omrežjih, ki strašijo pred hrano in prikazujejo sladkor, sir, kruh, gojene ribe, sladila, aditive … kot povzročitelje bolezni. Virus je navodilo zdravnice svoji pacientki, naj v želji po manj aknasti koži preneha z uživanjem mesa in kave. Virusi so reklame prehranskih dopolnil, ki temeljijo na zavajanjih in lažeh in ki jih predvajajo celo na nacionalni televiziji.
Občutek za sočloveka
Takšni in podobni »virusi« so povsod med nami. Nekateri prebrodijo izpostavljenost brez vsakršnih težav, manj srečna večina pa nekje žal stakne »okužbo« in se na različne načine bori s posledicami, ki jih ta prinaša. Ali po scenariju katere od izpostavljenih zgodb ali drugače, med skupnimi simptomi pa so redno prisotni močni občutki osebne stiske.
»Sami so si krivi tisti, ki so verjeli in se zafrknili!« je primer klica k osebni odgovornosti in k obrambi individualne pravice, da svobodno izbiramo sredstva in metode za uresničitev svojih ciljev. Ker je slednje temeljna vrednota v liberalni družbi, v kateri živimo, je razumno sprejeti tudi tiste odločitve posameznikov, s katerimi se ne strinjamo oziroma jih vidimo kot strokovno ali moralno sporne.
Če denimo nekdo, ki smrkav in zabuhel stoji poleg nas, na vso moč kihne, ne da bi si ob tem vsaj zakril nos ter usta, je to v resnici njegova pravica. Nič, razen družbenega konsenza in občutka za sočloveka, mu ne nalaga, da mora biti obziren od nas. Še več, če kasneje zbolimo, bomo posledice nosili mi, ne on. Podobno velja za številne prehranske in sorodne »viruse«: vem, da nam ni treba, pa bi si kljub temu in iz enakih razlogov lahko kdaj zakrili usta (beri: se pogovorno ugriznili za jezik), ko bi nas prijelo »kihniti« kakšno neumnost.
Preberite več:
– 5 največjih napak, ki sem jih storil kot trener in prehranski svetovalec
– Zmote na področju prehrane, fitnesa in zdravja; Katere so najpogostejše in kako se jim lahko izognemo?
