Nedavno sem se dobil na kosilu z osebo, ki ji danes pravim prijatelj, pred slabimi petnajstimi leti pa je bil ena mojih prvih strank.
Star sem bil dvajset in drobiž, ko mi je Damjan zaupal z željo, da bi se spravil se v boljšo formo. To je zanj pomenilo malo shujšati in izboljšati kondicijo, vendar z ozirom na poškodovano koleno.
Na kosilu sem ga prosil, če mi pove o meni; kakšen sem bil takrat kot trener, kako sem se vedel, kakšen vtis sem pustil?
Kar je odgovoril ni bilo presenečenje, je pa kljub temu odprlo novo avenijo v razmišljanju o svoji evoluciji, na sedaj že spodobno dolgi karierni poti.
Sveža perspektiva je obrodila sledečo misel, ki jo namenjam tako kolegom trenerjem in prehranskim svetovalcem, kot tistim v iskanju naše pomoči:
Najbolj ti bo pomagal tisti strokovnjak, ki se je največ naučil iz lastnih napak.
Seznam svojih dosedanjih največjih napak lahko zaokrožim na število pet. V nadaljevanju jih razporedim po kronološkem vrstnem redu in tudi bolj podrobno opišem.
1. Bil sem preveč prepričan v svoj prav.
Iluzorna superiornost je ime fenomena, ki ga lahko laično predstavimo kot lastno nesposobnost, da bi sploh uvideli svoje napake. Rečeno preprosteje: misliš, da ti je vse jasno in se tako tudi vedeš, čeprav v resnici nimaš pojma, a se tega sploh ne zavedaš.
Ko je bila moja prisotnost v fitnes industriji kratka šele nekaj let, sem bil pameten kot sam vrag. Vse mi je bilo jasno in tudi komuniciral sem na temu primeren način – kot bi bil eden redkih, ki pozna resnico, ter je njegova misija sejati jo med množicami.
Poročil sem se z izbranimi prepričanji in praksami, ki sem jih priporočal s pogledom razsvetljenca ter retoriko pridigarja. V angleščini bi to deloma pojasnil rek: missing the forest for the trees – zagledal sem se v posamezna drevesa (metode – diete), prenapihoval njihov pomen in ob tem zanemaril pogled na celoten gozd (bistvo – principe po katerih metode delujejo).
Če si v zagovarjanju svojega stališča gluh za prav vse argumente, ali si misliš kako veš več in bolje celo od strokovnih smernic na svojem področju dela, potem je to zelo očiten znak, da moraš odrasti.
Odrasel na srečo sem, vendar ne tako kmalu, da mi danes ne bi bilo žal za vse tiste, ki jim zaradi svoje arogance in ozkoglednosti nisem uspel pomagati.
Če bi današnji Mario lahko kaj sporočil tedanjemu, bi bil to napotek naj dobro premisli o motivih za ukvarjanje s tem poklicem in vrednotah, za katere želi, da bi vodile najprej njegova stališča, ter s tem tudi dejanja.
2. Kockal sem z zaupanjem svojih varovancev
Preden sem pričel z delom v fitnesu, ki je bil takrat eden najelitnejših v Ljubljani, sem preživel dve leti kot savna mojster, receptor, čistilec, … skratka, karkoli je bilo potrebno, da bi dosegel mesto trenerja. Ko sem se kot najmlajši znašel med samimi uspešnimi obrazi fitnes scene tistega časa, me je namesto dobrodošlice pričakal moralni test.
Lastnik fitnesa je bil poglavar znamke prehranskih dopolnil Herbalife in je stremel k temu, da bi trenerji te izdelke prednostno predlagali strankam. Kmalu po obisku srečanj in pogovorih z drugimi člani tega združenja sem uvidel za kaj se v resnici gre. Izdelki so bili povprečne kvalitete, a se jih je napihovalo v višave, da bi se poskusilo upravičiti presežno ceno. Zgolj biznis, nič osebnega. Stranka plača dvakratno vrednost, da si imajo soudeleženi v tej poslovni verigi kaj razdeliti.
In tu je omenjeni test:
- Odreči sodelovanje in s tem zavreči vse, za kar si dve leti pomival kozarce in mahal z brisačo?
- Si ustvariti vzporedno realnost, v kateri je ponujanje precenjenih dopolnil, tudi varovancem s finančno omejenimi sredstvi, pač normalen ponedeljek v službi lastnih interesov?
Žal mi je, ker sem se najprej zbal izbrati prvi odgovor. Tistih nekaj mesecev je na meni povzročilo rano, ki se je sčasoma zacelila v integriteto.
3. Pred dokaze sem postavljal mnenja.
Instagrama še ni bilo, če se sploh spomnimo tistih divjih časov, Facebook pa je bil šele v plenicah. Takrat sem pričel svoja razmišljanja deliti z malo večjim številom ljudi, najpogosteje v obliki člankov. To je bilo takrat nekaj novega in drugačnega, za razliko od danes, ko je množična uporaba socialnih medijev za ta namen nekaj povsem vsakdanjega.
Odzivi na vsak zapis so bili zato bolj burni in številčnejši, kar je sčasoma pritegnilo pozornost tudi tedaj bolj uveljavljenih imen v fitnes industriji. Morda si ne predstavljate, vendar v primerjavi s trenutno situacijo teh takrat res ni bilo veliko.
Prehransko svetovanje sploh ni bila neka stvar, ki bi bila ločena od osebnega trenerstva. Pravzaprav je bil sinonim za prehranskega svetovalca osebni trener, za standard oskrbe pa so veljali jedilniki, ki največkrat sploh niso bili prilagojeni življenjskemu slogu njihovih uporabnikov. Prvi del prejšnjega stavka se je sčasoma spremenil, drugi na žalost še ne.
Pod svoje okrilje me je vzel nekdo, po katerem sem se strokovno zgledoval. Povabil me je poleg na prvo svetovno LCHF (low carb, high fat) konferenco, ki se je odvila v Južnoafriški republiki. Bil sem navdušen in za pot sem porabil praktično vse prihranke.
V tem času sem postajal indoktriniran s strani prepričanih v absolutne prednosti prehrane brez ogljikovih hidratov, a se tega nisem niti zavedal. Mislil sem si, če je on tako navdušen nad tem in delujejo enako navdušeni tudi predavatelji, ki sem jih tisti dober teden poslušal, se z njimi celo slikal ter kasneje bral njihove knjige, potem že mora biti nekaj na tem.
Poskušal sem privzemati navodila in za slabo leto izključil ogljikove hidrate iz svoje prehrane. Dosegel sem opevano stanje prehranske ketoze, kateri se je pripisovalo blagodejne vplive tako na zdravje, kot telesno sestavo. Mesece sem propadal pred lastnimi očmi, a si istočasno lagal o tem kako mi t.i. keto pristop koristi.
Kognitivna disonanca je res trdovratna reč in ne vem točno kako se mi je uspelo izviti iz njenega primeža. Mislim, da mi je pri tem pomagala izkušnja napake, ki sem jo opisal kot prvo. Vedel sem namreč v čem so pasti ozkoglednosti, zato sem jo želel pretvoriti v radovednost. Pričel sem brskati po strokovni literaturi in le predstavljate si lahko prvoten šok ob spoznanju, da v bistvu nimam pojma.
Ko sem se priučil razumeti in ustrezno interpretirati osnovne pojme v znanstveno-raziskovalnem delu na področju prehrane, je postalo nedvoumno jasno, da obstaja cel svet dokazov, ki so po moči bistveno zanesljivejši od mnenj določenih posameznikov, na katera sem v tistem času prisegal.
Zato sem obrnil smer in pričel ponovno. Moral sem pogoltniti ogromen cmok, ki ga včasih začutim v grlu še danes, ko pomislim kako samozavestno sem poskušal prepričevati druge v prehranske prakse, v katere sem se dovolil prepričati sam.
Nov začetek me je oddaljil od svojega »mentorja«, ki je nadaljeval s propagando LCHF dogme in s tem dosegel velik poslovni uspeh. Mene pa je čakala ponižna pot nazaj k osnovam, vendar sem prišel tja bogatejši za spoznanje o novi vrednoti, za katero se je izkazalo, da jo cenim bolj od denarja. To je kritično oz. znanstveno razmišljanje.
Preberite več: Zdrava prehrana ne pomeni to, kar večina misli
4. Stopil sem v prevelike čevlje.
Potek prejšnje točke je deloma sovpadal z naključjem, po katerem mi je bilo ponujeno ustanoviti in voditi lasten vadbeni center. S partnerji smo mu dali ime Feegood gym.
Zadeva je dosegla opazen domet s številnimi trenerji in stotinami obiskovalcev, vendar je zahtevala določene vodstvene spretnosti, ki so mi bile nepoznane.
Ko gledam nazaj, vidim poleg a) bolj poglobljenega razumevanja položaja vodje še dve večji področji, na katerih sem imel ključne primanjkljaje: b) podjetništvo in c) zdravje.
a) Ko razmišljam o tem danes, se mi zdi pomembno razumeti, da mi položaj vodje ni bil dan. Dana mi je bila odgovornost do drugih, ampak položaj vodje sem izbral sam. Torej je biti vodja stvar odločitve, ne čina ali statusa, in nesebičnosti, empatije ter sposobnosti pomiriti druge tudi takrat, ko si najbolj nemiren prav sam. Če bi bil to baseball, bi se tukaj zgodil moj prvi strike.
b) Ko si mlad, se lahko ideje o podjetništvu precej odmaknejo od realnosti. Od uspešnejših sem se učil, da so med razlogi za neuspeh pomanjkanje znanja o refinanciranju in profitabilnosti, ter o pomenu oblikovanja jasne identitete podjetja in tvorjenju privržene skupnosti.
Če sem to še nekako opravljal z zadostno oceno, me je redno premagovalo nekaj drugega, na kar sploh nisem bil pozoren. To je bilo neučinkovito upravljanje s čustvi in lastnim egom, kar je vodilo v nepremišljene odločitve, težave v komunikaciji, … in se naposled izkazalo za moj drugi zamah v prazno.
c) Kot ste najbrž spoznali že sami, do sebe nisem bil pretirano prizanesljiv. Ne v smislu privzemanja odgovornosti, niti glede zatekanja k raznim ekstremnim praksam pri prehrani in treningu. Očitno sem iskal nadzor vsaj nad nečem, ko sem imel občutek, da se vse okoli mene ruši.
Veste, da sem vztrajal z malo ali sploh brez ogljikovih hidratov relativno dolgo časa. To obdobje je bilo že prej in tudi kratek čas kasneje prežeto z odrekanjem različnim živilom – sladkorju in škrobu, seveda, pa tudi mesu, mleku in praktično vsemu, kar ni ustrezalo vsiljenim ter namišljenim standardom »čiste oz. zdrave« hrane. Če dodamo temu še dnevne rituale izganjanja hudiča v obliki napornih treningov, dobimo idealne pogoje za zlom. Tretji strike. I’m out.
5. Svoje delo dojemam (preveč?) osebno
Zadnja večja napaka, ki jo v tem zapisu izpostavljam, je obkrožala vse dosedanje. Še več, mislim da je celo del moje osebnosti in zato še vedno traja.
Najprej kratka predzgodba za lažje razumevanje:
Star sem bil dovolj, da sem obiskoval enega od prvih treh razredov osnovne šole. V to sem prepričan, saj smo imeli takrat še opisno ocenjevanje.
Ne spomnim se veliko, imam pa iz tistega obdobja en nenavadno jasen spomin. Domov sem prinesel majhno kuverto, v kateri je bilo pismo, ki ga je tedanja razredničarka napisala na roke vsakemu od svojih učencev.
Pisalo je o mojih uspehih, talentih, vendar nič od tega ni pritegnilo moje pozornosti toliko, kot opomin naj pazim na svoje srce.
Dolgo sem te besede razumel le v teoriji, na podlagi logičnega sklepanja iz konteksta in ostalega, kar mi je bilo takrat dojemljivo.
Z odraščanjem, pa s tem ne misim v času pubertete, ampak skozi vse napake in preizkušnje, sem pričel bolje razumevati resničen pomen jasnovidnega opozorila moje najljubše učiteljice iz otroštva.
Mislim, da je v meni že takrat videla kako nenavadno močno si jemljem k srcu svoje okoliščine, neuspehe in krivice, tudi tiste, ki jih povzročim sam.
Za samostojno podjetništvo rabiš trdo kožo, jekleno. Zato sem rahločutnost skrival za navideznim oklepom arogantnosti, nedostopnosti in osornosti.
Ko delaš, delaš tudi napake. Mnogi jih ne vidijo, nočejo videti, se iz njih česarkoli naučiti ali se od njih distancirajo z racionalizacijami. Moja težava je ravno obratna; vidim in iščem jih, si z njimi pomagam napredovati, vendar jih ob tem tako ponotranjim, da jih ne znam spustiti.
Morda je ta točka razlog, da postajam pri svojem delu vedno boljši. Ker ne morem čez ljudi in dojemam njihove zgodbe, kot tudi svoje napake, zelo osebno. Ali pa se slednje vendarle izkaže kot visoka ovira, preko katere bom še moral splezati.
Preberite več: 10 pasti, v katere se pogosto ujamemo pri prehranskem svetovanju
