Meso: Je strašenje pred antibiotiki in hormoni upravičeno?

Danes je postalo praktično nemogoče obiskati živilsko trgovino ali prelistati njen katalog, ne da bi bila nekje izpostavljena samohvala o tem kako je njihovo meso “brez hormonov in antibiotikov”.

Sigurno ste že naleteli na kakšno trditev, če ne drugje pa na jumbo reklamah ob cestah, ki napeljuje ali kar neposredno svari pred škodljivostjo hormonov in antibiotikov v mesu. Praviloma v takšnem mesu, ki je industrijskega porekla, oz. produkt množične vzreje živali.

Skrb bi bila vsekakor upravičena, če bi mainstream prepričanja o tej temi držale. Ampak ne držijo. Vsaj ne v takšni meri in na tak način, kot se o njej vsepovsod govori. 

Zato smo se pri Feelgood odločili pripraviti ta članek. Da naposled le postavimo pomembna vprašanja o utemeljenosti trditev o hormonih in antibiotikih v mesu, ter poskusimo vsaj za malo razrahljati trenutno še jeklene predsodke. Za ta namen smo pregledali zakonodajo na področju živinoreje in najbolj relevantne dokaze. Če vas zanima kaj smo ugotovili, berite dalje.

Ali meso na policah naših trgovin res vsebuje hormone?

Leta 1981 je EU v živinoreji prepovedala uporabo kakršnihkoli hormonov ali snovi s podobnimi učinki, ki bi lahko promovirale rast pri gojenih živalih. S tem so v EU za uporabo v živinoreji prepovedani:

• testosteron,
• progesteron,
• trenbolon acetat,
• zeranol, idr.

Omenjena prohibicija velja še danes, ne le za meso s poreklom iz EU, temveč tudi za meso, ki je v EU uvoženo.

Ostanki hormonov in morebitni negativni vplivi, povezani z njimi, na naših tleh ne predstavljajo večjega problema. Drugače je v drugih državah po svetu, na primer v ZDA ali Kanadi, kjer so snovi, ki promovirajo rast živali, v določenem obsegu še vedno dovoljene. 

Pojav kontaminiranega mesa na naših trgovskih policah – znan je primer izpred let, ko je v goveje pleskavice zašlo meso bivših dirkalnih konj – je redka izjema, ki potrjuje obstoj pravila. Takšne izjeme se celo pogosteje, kot pri mesu, dogajajo pri drugih živilih. V tem trenutku lahko iz bližnjega spomina prikličemo mandlje, nek rastlinski napitek, pakiran čokoladni posladek in mlečni namaz, pred katerimi smo v trgovinah videli obvestila, da so bili umaknjeni iz prodaje zaradi možne kontaminacije. Ampak v takšnih situacijah nihče ne dviguje prahu, niti o tem ne poslušamo po poročilih.

Naše meso je po pravilih izjemno varno, pridelava mesa pa je zelo strogo regulirana. Dogodki zaradi katerih lahko potrošniki dejansko postanejo izpostavljeni nevarnosti, imajo tesne vezi z manipulativnimi praksami in goljufijami na področju prehrane. Ko se je v preteklosti kaj takšnega zgodilo, so bili kompromitirani izdelki zaradi strogega nadzora največkrat hitro odkriti in umaknjeni iz prodaje.

Regulacija na področju živinoreje in predelave mesa v EU je pravzaprav primer dobre prakse in striktnih regulatornih mehanizmov, postavljenih z namenom, da zaščitijo zdravja potrošnika. 

Pogosto se namiguje, da hrana na policah naših trgovin ni “varna” ali “zdrava”, vendar je resnica ravno nasprotna. Zaradi številnih zaščitnih mehanizmov in striktnih zakonov na področju živilstva in prehrane, je naša hrana izjemno varna, verjetno najbolj varna v zgodovini. Občasno se seveda zgodi, da je določeno živilo oz. linija izdelkov odpoklicana zaradi nesrečne kontaminacije, ali zgolj suma na kontaminacijo. Toda taki primeri so redki, hujši zapleti povezani s tem pa na srečo še redkejši.

Kaj pa antibiotiki?

Uporaba antibiotikov je v živinoreji res dokaj razširjena. Narava današnje živinoreje na račun potrebe po oskrbi velike populacije z zadostno količino končnega pridelka nosi morebitna tveganja iz vidika razširitve različnih povzročiteljev okužb. Posledično je uporaba antibiotikov, za namene vzreje živali v tako velikem obsegu, praktično nujno potrebna. Antibiotiki se uporabljajo v kontekstu zdravljenja različnih bolezni živali, preprečevanja razširitve in nadzora najpogostejših bolezni, kakor tudi zaradi neposrednega pozitivnega vpliva na povečanje rasti živali in njihovega donosa.

Antibiotiki so nujno potrebni v kontekstu sodobne živinoreje in brez njihove uporabe si pridelave mesa v trenutnem obsegu enostavno ne gre predstavljati. 

Morda je pomembnejše vprašanje kot razširjenost uporabe antibiotikov v živinoreji, ali ima lahko njihova uporaba morebitne negativne posledice za zdravje končnega potrošnika – torej tistih, ki meso naposled uživamo?

Določene raziskave sicer kažejo morebitno povezavo med uporabo antibiotikov v živinoreji in posledično razširjenost bakterij, ki so odporne na antibiotike. Tema t.i. »odpornosti proti antibiotikom« je kompleksna in vključuje veliko dejavnikov: od različnih interakcij med naravo (zrak, prst, voda) s socialnimi interakcijami (med živalmi v čredi, med živinorejci in živalmi ipd.) in med postopki pridelave (transport, shranjevanje) ter končni uporabi v naši kuhinji.

Ostanki hormonov in antibiotikov v mesu predstavljajo zanemarljivo tveganje za zdravje ljudi, dokler so ti uporabljeni v skladu s predpisi, torej znotraj dobre veterinarske prakse.

Od proizvajalcev antibiotikov, ki se uporabljajo v živinoreji, je zahtevano opravljanje rigorozne ocene tveganja in posledična zagotovitev z visoko mero gotovosti, da predlagana zdravila ne bodo škodovala zdravju končnega potrošnika. In to ni stvar obljub oz. besednih zagotovil proizvajalcev, temveč je predmet dejanskih raziskav.

Poleg tega obstajajo zelo natančno določena in regulirana pravila uporabe že obstoječih antibiotikov na način, ki v nosi najnižje tveganje za zdravje ljudi. Podobno, kot se to na primer počne na naslovu uporabe aditivov.

Preberite več: Kaj pa aditivi?

Drži, da je posledica vsake uporabe zdravil v veterinarski medicini takšna prisotnost njihovih ostankov v živilih živalskega izvora, ki se vključujejo v prehransko verigo ljudi. Toda eden izmed osnovnih pogojev za vsa dovoljena zdravila v veterinarski medicini je, da jim mora biti z znanstvenimi raziskavami natančno določeno kako se aktivne učinkovine kopičijo in zadržujejo v različnih tkivih ter kako se iz njih izločajo, ter koliko jih po določenem obdobju  zaostaja v mesu, mleku, jajcih ali v medu. Na podlagi teh ugotovitev se mora potem v skladu s predpisi, vsakič kadar se pri rejnih ali proizvodnih živalih uporablja kakršnokoli farmakološko sredstvo, upoštevati t.i. karenco. Karenca pomeni čas, ki mora preteči od zadnjega dajanja zdravila do uporabnosti živila. Ta nam namreč zagotavlja, da je ostankov zdravil in njihovih presnovkov v živilih živalskega izvora manj od največje dovoljene količine oz. manj od količine, za katero se domneva, da bi lahko imela škodljive učinke. 

Ne glede na to pa je očitno, da se EU trudi znižati uporabo antibiotikov kolikor je to le mogoče, upoštevajoč omejitve trenutnega procesa pridelave mesa. Kot primer: uporaba protimikrobnih zdravil (polimiksini) se je med leti 2016 in 2018 prepolovila. Takšno in podobno padanje uporabe antibiotikov je v zadnjih letih prisotno znotraj EU.

Posledice podpihovanja mita o škodljivosti hormonov in antibiotikov v našem mesu

Kako globoko zakoreninjena je ta dogma, dobro ponazori situacija, ko je eden naših najbolj prepoznavnih kuharjev izjavil v intervjuju na eni najbolj gledanih televizij pri nas, da: … “zaradi industrijsko tretiranih piščancev, polnih nekih dodatkov, začnejo tud joške počas rast”.

Takšna ozkogledna stališča, ki jih delijo vplivni posamezniki, proizvajalci, tudi prehranski “strokovnjaki” ali bolje rečeno vplivneži – seveda vsi zaradi nekakšne potrebe po potrjevanju osebne pristranskosti ali kot poskus uveljavljanja večvrednosti svojih izbir – imajo precej hude posledice, ki se jih zaveda le malokdo.

Ker temu namenjamo le eno poglavje v članku, bomo izpostavili arhetipsko zgodbo, s katero se pogosto srečujemo v praksi:

Na svetovanje sprejmemo osebo, ki ima omejene finančne vire, pa vendar željo, da bi poskrbela za zdravo in uravnoteženo prehrano, poleg sebe tudi svoje družine ter otrok. Oseba je polna slabe vesti zaradi predsodkov o tem, da so živila, ki si jih lahko večinoma privošči, “nezdrava”. Saj vem, da to meso v akciji ne more biti zdravo, če je pa pitano s temi hormoni, pravi. Po načinu izražanja se takšni posamezniki sicer razlikujejo, a sporočilo, s katerim so obremenjeni, jim je skupno in sledeče; Zdrava hrana je pač draga. In zdravje je posledično stvar tistih, ki ga zmorejo prioritizirati nad vse drugo ali si ga sploh lahko privoščijo.

Kako se v vlogi prehranskega svetovalca torej odzvati, da bo to strokovno in v najboljšem interesu osebe, ki je prišla po pomoč? Naj uporabimo besede slavnega kuharja in jo še malo dodatno prestrašimo, da bodo pričeli njenim otrokom zaradi dodatkov v mesu rasti joške? Jo poskusimo prepričati, da preneha jesti meso, čeprav te želje sama ni izrazila? Ali ji naročimo naj izbira meso le iz domače, po možnosti pašne reje, neozirajoč se na absolutno višjo ceno? Nič od tega ne bi bilo strokovno upravičeno, etično in s ptičje perspektive tudi zdravo ne, če upoštevamo, da:

Prehrana, v kateri je polno stresa, nevzdržnih omejitev ter občutkov stiske, bo že samo zaradi tega težko podpirala naše celostno zdravje.

To so največje posledice komuniciranja z elitistično retoriko, ki poskuša rezervirati pojem zdrave prehrane samo za tiste, ki si lahko privoščijo neka posebna oh-in-sploh živila, navkljub dejstvom, da:

1. Izbira “kvalitetnejših” živil ni pogoj za oblikovanje zdravega načina prehranjevanja. Nekako tako, kot izbira bolj luksuznega avtomobila ni pogoj za varno udeležbo v prometu.
2. Je skrb za zdravo prehrano le košček v širši sliki našega zdravja, zato ne gre zanemariti vplivov, ki jih utegnejo imeti predlagane prilagoditve tudi na druge (socioekonomske) dejavnike.
3. Poveličevanje določenih prehranskih izbir in implicitno ter neupravičeno odvračanje od preostalih, ki jih sami dojemamo kot “manjvredne”, ustvarja največje pritiske na tisto skupino ljudi, ki niso ciljna skupina ponudnikov nadstandardnih storitev ali izdelkov, zato postanejo kolateralna škoda njihove propagande.

Preberite več: Vpliv socioekonomskih dejavnikov na naše zdravje in prehranske odločitve

Zaključek

Izjemno neverjetno je, da bi bilo naše meso v večji meri kontaminirano s hormoni in antibiotiki. Uživanje konvencionalno pridelanega mesa za nas v tem pogledu skoraj sigurno ne predstavlja omembe vrednega tveganja za zdravje.

Vemo, da je postalo iskanje zarot v preteklem obdobju najljubša rekreacija mnogih in strinjamo se, da so prizori iznakaženih živali v ameriških dokumentarnih filmih res grozni, ampak po vprašanju problematike hormonov in antibiotikov v mesu na srečo ne živimo tam, ampak v Sloveniji.

Preberite več: 5 resnic o (rdečem) mesu.

 

Viri

1. https://ec.europa.eu/food/safety/chemical-safety/hormones-meat_sl (26. april 2022)
2. https://www.efsa.europa.eu/en/news/use-antibiotics-animals-decreasing (26. april 2022)
3. Third joint inter-agency report on integrated analysis of consumption of antimicrobial agents and occurrence of antimicrobial resistance in bacteria from humans and food-producing animals in the EU/EEA – JIACRA III 2016-2018
4. Landers, T. F., Cohen, B., Wittum, T. E., & Larson, E. L. (2012). A review of antibiotic use in food animals: perspective, policy, and potential. Public health reports (Washington, D.C. : 1974), 127(1), 4–22. https://doi.org/10.1177/003335491212700103
5. Galbraith, H. (2002). Hormones in international meat production: biological, sociological and consumer issues. Nutrition Research Reviews, 15(02), 293. doi:10.1079/nrr200246 
6. Jeong, S. H., Kang, D., Lim, M. W., Kang, C. S., & Sung, H. J. (2010). Risk assessment of growth hormones and antimicrobial residues in meat. Toxicological research, 26(4), 301–313. https://doi.org/10.5487/TR.2010.26.4.301
7. Kolok, A. S., Ali, J. M., Rogan, E. G., & Bartelt-Hunt, S. L. (2018). The Fate of Synthetic and Endogenous Hormones Used in the US Beef and Dairy Industries and the Potential for Human Exposure. Current Environmental Health Reports, 5(2), 225–232. doi:10.1007/s40572-018-0197-9 
8. Šinigoj Gačnik, K. Ostanki antibiotikov in drugih zdravil v živilih živalskega izvora. https://www.sfd.si/wp-content/uploads/sfd/datoteke/inigoj_ganik.pdf (29. april 2022)