Poškodbe so sestavni del življenja, ne izključno športa. No, v mojem primeru je večina poškodb res vzročno povezana s slednjim. Ali s tem, ker sem smotan, če verjamete mojemu očetu. Ali pa je imel prav moj trener in sem imel pač smolo. Veliko smole, očitno.
Med čakanjem na terapijo v zdravilišču sem iz firbca razmišljal o tem, koliko časa mi je bilo skupno preživeti v obdobju rehabilitacije in kaj je botrovalo k mojim poškodbam?
Po vseh zvinih gležnja, težav s koleni, križem in sedaj kolkoma, lahko okrevanje mirno štejem v letih, kar je zanimivo spoznanje. Očitno ne bi ustrelil povsem mimo z oceno, da je bila tretjina moje včasih resne, sedaj povsem rekreativne športne poti, namenjena rehabilitaciji v takšni ali drugačni obliki; od hujših posegov, do lažjih zvinov, vnetij in nategov. Skratka, skoz nekaj boli, včasih močneje, drugič manj, a redkokdaj je vse povsem b.p. Se še kdo najde v tem opisu?
Preden postanem predolg, zavijem s to objavo k bistvu. Menim namreč, da moj oče in trener nista imela prav. Vsaj v celoti ne. Moji nespretnosti, čeravno ne znam pasti najbolj elegantno, in smoli ne gre pripisati večinske odgovornosti za številnost ter težavnost poškodb. Povečini primerov, vključno z mojim, vidim tri osrednje dejavnike z bistveno večjo težo:
1. Pomanjkljiva gibalna širina tekom razvoja in prezgodnja specializacija v športu.
Pri otroku se prepozna nadarjenost za določen šport. Ali se otroku kar določi nek šport, pogosto tisti, s katerim se je nekoč ukvarjal nekdo od staršev. Z napredovanjem v starostnih kategorijah in uspešnostjo, praviloma raste količina treninga ter tekmovanj. Kontinuum, v katerega se je zavestno ali ne ujelo veliko trenerjev, poganja dogma trdega dela. Ta pravi, da količina treninga hrani napredek in je najhitrejša pot do uspeha.
S tem se strinjam le deloma. Da, za trening in predanost. Ne, za več enostranskih obremenitev brez poudarka na razvoju gibalnih struktur in sposobnosti, ki podpirajo osnovno dejavnost. Rečeno drugače: Vedno več istega načina treninga vodi v preobremenitve in z njo povezane težave (kronične bolečine, tendinopatije, razvojne deformacije, sklepne obrabe, kritična nesorazmerja med določeni mišicami, idr.).
S tem v mislih naj bi se otrokom v razvoju ponudilo karseda široko paleto gibalnih vsebin in predstavilo šport skozi igro. S tem se v eni sapi nagovori več pogostih problemov otrokove prihodnosti:
- Šport se mu ne zagnusi, ker se ne forsira ene in iste oblike dan za dnem ali ga predstavi kot obveznost.
- Nauči se uporabljati svoje telo in reševati gibalne naloge v različnih okoliščinah. S tem pridobiva spretnosti in razvija mišice, ki ostanejo zanemarjene ob enostranskem obremenjevanju.
- Učni (kognitivni) in gibalni razvoj nista ločena, marveč sta povezana procesa. Telesna aktivnost, ki je usmerjena v izboljšanje motoričnih sposobnosti, ima lahko posreden pozitiven vpliv tudi na učenje jezikov, akademski uspeh, pozornost in spomin (Zeng in sod., 2017).
Ko govorimo o mladostnikih z ambicijami uspeti v izbranem športu, je dobro upoštevati dvoje:
- Določena stopnja specializacije v športu je za doseg elitne ravni praktično nenadomestljiva. S pretiranim fokusom na to dejstvo nas lahko podjarmi logična zmota, da bo zgodnejša in čim ožja usmeritev v izbran šport že pred adolescenco, omogočila le hitrejšo pot do vrhunskih rezultatov ter s tem tekmovalno prednost. Žal so možnosti za tak razplet podobne verjetnosti za sedmico na Lotu. V vseh preostalih primerih bomo »zadeli« le občutno višje tveganje za poškodbe, povezane frustracije, prenasičenost in posledično prekinitev ukvarjanja s športom (Jayanthi in sod., 2013, Hecimovich, 2004).
- Višja je stopnja specializacije v izbran šport, več pozornosti je potrebno na podporne aktivnosti. Med slednje spada prehrana, o kateri bo več govora v nadaljevanju, psihološka priprava, delo na vzdrževanju integritete povezovalnih tkiv (sproščanje najbolj obremenjenih struktur) in investicija v redno izvajanje dopolnilnih vaj (vadba za moč v primeru pretežno vzdržljivostnega športa ter obratno).
2. Neprimerna prehrana.
Ena prvih dejavnosti, s katero se z natančnostjo in predanostjo vrhunskega športnika ukvarjamo že kot otroci, je posnemanje. Razumljivo, da je okolje eden temeljnih virov odgovorov na najrazličnejša vprašanja. Mednje spada tudi prehrana.
Skupek vplivov domačega (starši in družina), zunanjega (prijatelji in družba) in spletnega okolja (vzorniki, vplivneži) tvorijo različno debele in globoke korenine prehranskih navad. Če so te neprimerne, zaradi česar v prihodnosti razvijemo določena pomanjkanja ali zdravstvena tveganja, je to razmeroma težko samostojno prepoznati in še težje spremeniti.
Verjetno bi hitro našli konsenz o tem kakšne so neprimerne prehranske navade. Če bi imeli na slednje nejasen pogled, bi sliko kaj hitro razjasnilo opazovanje sprememb, kako se je odnos do hrane spremenil od generacije milenijcev dalje. Mislim na relativno odsotnost strukture pri prehranjevanju – ustanovilo se je pravilo »kar mi paše, kadar mi zapaše«. To je verjetno povezano tudi s spremembo življenjskega okolja in posledično močnejše naslanjanje na hitre rešitve prehranske industrije ter upad kuhanja iz celih sestavin. Sledi, spet logično, kritično pomanjkanje znanj o tem kako uravnotežen obrok sploh izgleda. Zdi se, da je postal naš odnos do prehrane bolj površen in smo postali v izbirah osredotočeni predvsem na tešenje trenutnih potreb, presežnega okusa ali estetskih ciljev.
Ocenjuje se, da so najpogostejša pomanjkanja v prehrani otrok v razvitih državah omejena na železo, vitamin A, vitamin B12, vitamin E in skupino vlaknin ter fitohranil (Haimi in sod., 2014). Pri našem delu se v praksi srečujemo s podobnimi pomanjkanji, a še nekaterimi bolj izrazitimi, kot sta na primer pomanjkanje beljakovin in neprimerno razmerje med ogljikovimi hidrati ter maščobami.
Pri otrocih se pomanjkanja ključnih hranil danes le redko izrazijo akutno, mislim v kliničnem obsegu. Verjetno zaradi pravočasnih intervencij moderne medicine in bogatenja osnovnih živil. Subklinična pomanjkanja pa tlijo dolgo in v procesu motijo zdrav razvoj otroka. Ob tem lahko zahtevajo še davek v obliki dolgoročnih tveganj (za srčno-žilne, presnovne in kostne bolezni), razvojnih motenj (zavrta rast) ter obrab (poškodbe).
Če je ključna beseda pri otrocih posnemanje, je pri (športnikih) adolescentih primerjanje. Primerjamo priznanja in dosežke, modernost športne infrastrukture, vitkost teles ter strokovnost trenažnega procesa. Za namen tega poglavja sta relevantni slednji dve področji:
- Prehrana je uporabljena prej kot sredstvo za dosego idealov »atletskosti«, kot v podporo zdravju ali optimizaciji performansa.
- Nutricionist je v nekaterih državah, s katerimi dosežke radi primerjamo, nepogrešljiv del ekipe. Pri nas to besedo mladi športniki le stežka izgovorijo, večina trenerjev pa ta poklic ali zanemari ali umesti pod svojo že tako široko domeno.
Posledica obeh točk je ignoranca ali neznanje učinkovite uporabe dopolnil, ki delujejo preventivno zoper obrabe in poškodbe (na primer kreatin) in tistih, ki lahko pripomorejo k boljšim zmogljivostim (beta alanin, nitrati, idr.). Poleg tega se težave pri prehrani športnika pogosto pokažejo že mnogo pred dopolnili:
- Tu je redno prisotno pomanjkanje beljakovin v podporo imunskemu sistemi in procesov gradnje ter obnove tkiv.
- Pretiravanje z maščobami, ki so za večino športov manjvreden vir energije, in vzajemno prenizek vnos ogljikovih hidratov.
- Zanemarjanje prehranske raznolikosti in vnosa koristnih rastlinskih spojin, kar ima daljnosežne posledice za zdravje tudi po končani športni karieri.
3. Pohitena rehabilitacija.
Rehabilitacija je pojem, ki ga v različnih situacijah in obdobjih življenja dojemamo precej drugače. V mladosti smo pod vplivom edinstvene kombinacije svojeglavosti in hitrega celjenja zaradi temu naklonjenih genetskih ter imunskih pogojev. Brez primerne usmeritve mladostnik, v kolikor prepuščen svojim idejam, tvega preskakovanje korakov na poti do celovitega okrevanja in se naposled vrne v trenažni proces manj kot stoodstotno pripravljen. Če se to ponavlja, se vsakič odkruši še kak procent kar naposled lahko onemogoči resnejše ukvarjanje s športom.
Od športnikov na vrhuncu kariere, ali tistih, ki so na dobri poti do tja, se pričakuje odrasel pristop, samodisciplina in predanost. Zveni dobro in tudi je, a pogosto le do pojava poškodb(e). Takrat se, tudi pod pritiskom rezultata, trenerja ter okolice, izpostavljene karakterne lastnosti usmeri v potencialno škodljive prakse. Tisti, ki dosledno sledi strokovnim smernicam rehabilitacijskega procesa je šleva, saj očitno ni pripravljen storiti vsega potrebnega za uspeh. Zato se spodbuja trening kljub bolečinam in racionalizira polovičarske pristope k okrevanju, dvome pa miri z retoriko: če ne boš ti, te bo prehitel naslednji in zasedel tvoje mesto.
O posledicah takšnega ravnanja – kroničnih bolečinah, duševnih stiskah in dolgoročnih posledicah, ki jih utrpi športnik – verjetno ne rabim izgubljati besed in si jih na tej točki lahko predstavljate že sami. Mit je, da je za vrhunske rezultate to enostavno nujno. In mit bo tudi ostal, dokler ne bo večina trenerjev zapustila priučene okvirje in upoštevala usmeritve odgovorne stroke ter specifike posameznih rehabilitacijskih faz.
Lažje kot to je prevaliti odgovornost na športnika in mu reči, da je šlampast, pač nima sreče ali se ne ukvarja dovolj s preventivo. Preventiva, to je zanimiva beseda ob kateri večina najprej pomisli na deske in žoge za lovljenje ravnotežja. Ne razumite narobe, tudi za to je prostor v zasnovi treninga, kar smo v bistvu že umestili pod prvo točko. Ampak najboljša preventiva niso posebne vaje, temveč:
- Gibalna širina in motorična pismenost otroka.
- Odlaganje specializacije v izbran šport dokler je to smiselno in nato namensko vključevanje podpornih aktivnosti.
- Postavljanje čvrstih prehranskih vzorcev, ki podpirajo zdravje otroka in pravočasno prepoznavanje ter pokrivanje morebitnih pomanjkanj.
- Vpoklic usposobljenega kadra na področju prehrane (nutricionistov) v pomoč pri optimizaciji prehrane za športnikovo rehabilitacijo, njegove telesne zmogljivosti in dolgoročno zdravje.
- Kvalitetna in celovita rehabilitacija, ki sledi navodilom odgovornega zdravnika, fizioterapevta in kondicijskega trenerja.
